Seznam točk

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte vGospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja … In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.

Če hočete vedno ravnati kot gospodarji samih sebe, vam svetujem, da se močno potrudite, da ne boste navezani na nobeno stvar, brez strahu, brez bojazni in sumničavosti. Ko boste izpolnjevali svoje osebne, družinske in druge dolžnosti, pošteno uporabite častna zemeljska sredstva ter mislite na služenje Bogu, Cerkvi, vaši družini in prijateljem, vašemu poklicnemu delu, vaši državi, vsemu človeštvu. Poglejte: to, kar je pomembno, se ne uresničuje v posedovanju ali pomanjkanju tega ali onega, temveč v ravnanju, ki je skladno z resnico, katere nas uči naša krščanska vera: ustvarjene dobrine so zgolj sredstva. Zato zavrnite slepilo, da bi jih obravnavali kot nekaj dokončnega: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko nekdo svojo srečo osredotoča izključno na zemeljske stvari — bil sem priča resničnim tragedijam — sprevrže razumno uporabo le-teh in uniči red, kakršnega je modro določil Stvarnik. Srce takrat ostane žalostno in neizpolnjeno; izgublja se na poteh večnega nezadovoljstva in konča v suženjstvu že na zemlji, postane žrtev prav teh dobrin, ki so bile morda pridobljene z brezštevilnimi napori in odpovedmi. Predvsem pa vam priporočam, da nikoli ne pozabite, da za Boga ni prostora in ne prebiva v srcu, ki je umazano od ljubezni brez reda, raskave, nečimrne. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. “Zato zasidrajmo svoje srce v ljubezni, ki nas je zmožna osrečiti … hrepenimo po zakladih nebes.”

Ne napeljujem te k temu, da bi zapostavljal izpolnjevanje tvojih dolžnosti ali da ne bi zahteval svojih pravic. Nasprotno, navadno bi bil umik iz te bojne vrste enak strahopetnemu pobegu pred bojem za svetost, h kateremu nas je poklical Bog. Zato bodi v vesti gotov, da si moraš predvsem pri tvojem delu prizadevati, da boste tako ti tvoji bližnji imeli vse potrebno za življenje v krščanskem dostojanstvu. Če boš kdaj v svojem mesu izkusil težo pomanjkanja, ne bodi žalosten niti se ne upiraj, toda — vztrajam — poskusi uporabiti vse plemenite načine, da bi premagal to okoliščino. Drugačno ravnanje bi namreč pomenilo preizkušanje Boga. In medtem, ko se boriš, se spomni na omnia in bonum: da vse — tudi pomanjkanje in revščina — pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Gospoda. Že sedaj se navadi, da se boš z veseljem soočal z majhnimi omejitvami, pomanjkanjem udobja, z mrazom, z vročino, da se odpoveš nečemu, kar se ti zdi nujno potrebno, da ne moreš počivati takrat in tako, kakor bi si želel, da sprejmeš lakoto, samoto, nehvaležnost, nerazumevanje, sramotenje …

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

Zaključimo z razmišljanjem, ki nam ga ponuja današnji evangelij: Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z Njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Kako jasen dokaz velikodušnosti je ta Marijina razsipnost! Juda se je pritoževal nad tratenjem dišavnega olja, vrednega — v svoji lakomnosti je zelo dobro izračunal — najmanj tristo denarijev.

Resnična nenavezanost vodi k temu, da smo zelo velikodušni do Boga in do naših bratov in sester; da smo dejavni, da iščemo sredstva, da se razdajamo za tiste, ki so potrebni pomoči. Kristjan ne more biti zadovoljen le z delom, ki mu omogoča zadosten zaslužek za preživljanje sebe in svoje družine; njegovo veliko srce ga spodbuja k temu, da primakne svojo ramo in pomaga vzdrževati tudi druge, iz ljubezni do bližnjega in zaradi pravičnosti, kakor je pisal sveti Pavel Rimljanom: Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah.

Ne bodite ozkosrčni in skopuški do Njega, ki se je tako presegel v velikodušnosti do nas, vse do popolne, brezmerne izročitve. Pomislite: koliko vas stane, tudi z ekonomskega vidika, biti kristjani? Predvsem pa ne pozabite, da veselega darovalca (…) Bog ljubi. More pa vam Bog obilno podeliti vsakršno milost, da boste imeli v vsem vedno vsega dovolj in vam bo še obilno ostalo za vsakršno dobro delo.

Ko se v tem velikem tednu bližamo Kristusovemu trpljenju, prosímo presveto Devico Marijo, naj kakor Ona tudi mi znamo premišljevati in ohraniti vse te nauke v svojem srcu.