Seznam točk

Če bomo resnicoljubni, bomo tudi pravični. Nikoli se ne bom naveličal govoriti o pravičnosti, toda tukaj lahko zarišemo le nekaj njenih značilnosti. Vendar ne smemo spregledati, kaj je cilj vseh teh razmišljanj: da bi na globokih temeljih človeških kreposti zgradili resnično in pristno notranje življenje. Pravičnost pomeni vsakemu dati, kar mu pripada; toda jaz bi dodal, da to ni dovolj. Ne glede na to, koliko si vsakdo zasluži, mu je treba dati še več; vsaka duša je namreč božja mojstrovina.

Najboljša ljubezen do bližnjega je v tem, da sami sebe velikodušno presežemo v pravičnosti; ljubezen, ki navadno ostane neopažena, vendar je rodovitna v nebesih in na zemlji. Zmotno je misliti, da izraz zlata sredina, ki je lastnost moralnih kreposti, pomeni povprečnost, nekaj takega kot le pol tistega, kar je možno uresničiti. Ta sredina med pretiravanjem in pomanjkanjem je vrhunec, optimalna točka: najboljše, kar narekuje razumnost. Vendar pa takšno ravnotežje ni umestno v božjih krepostih: ni mogoče, da bi preveč verovali, upali ali ljubili. In ta brezmejna ljubezen do Boga se v obilju velikodušnosti, razumevanja in ljubezni izliva na tiste, ki nas obdajajo.

Ne skrivam vam, da je takrat, ko moram koga popraviti ali sprejeti odločitev, ki bo koga prizadela, hudo tudi meni, prej, medtem in potem, pa nisem sentimentalnež. Tolaži me misel na to, da samo zveri ne jokajo: jokamo ljudje, božji otroci. Popolnoma razumem, da je v določenih trenutkih gotovo tudi vam neprijetno, če se trudite zvesto izpolnjevati svojo nalogo. Ne pozabite, da je bolj udobno — toda to je napačna pot — če se za vsako ceno izogibamo trpljenju z izgovorom, da nočemo prizadeti bližnjega. V takšnem izmikanju se pogosto skriva sramoten beg pred lastno bolečino, kajti nekoga resno opomniti navadno ni prijetno. Otroci moji, spomnite se, da je pekel poln zaprtih ust.

Zdaj me gotovo posluša nekaj zdravnikov; oprostite mi mojo predrznost, če zopet povzamem primer iz medicine. Morda bom povedal kakšno neumnost, toda asketska primera je na mestu. Ko zdravnik zdravi rano, jo najprej dobro očisti, tudi precej okrog nje. Dobro ve, da boli; toda če bi opustil ta del, bi kasneje bolelo še bolj. Takoj nato uporabi razkužilo: skeli — peče, kakor pravimo v moji deželi — a kljub temu mu ne ostane drugega, kot da ga uporabi, da se rana ne vname.

Očitno je, da je za telesno zdravje potrebno ukrepati na tak način, čeprav gre samo za nepomembne praske. Zato bodite pri velikih stvareh glede zdravja duše — najpomembnejših rečeh v človekovem življenju — pozorni, če je treba kaj očistiti, če je potrebno kaj izrezati, če je treba obrusiti ali razkužiti, če je potrebno trpeti! Razumnost zahteva, da ukrepamo tako ter da se ne izogibamo tej dolžnosti, kajti če bi se izmikali, bi s tem izkazali nepremišljenost in celo hud prekršek zoper pravičnost in srčnost.

Prepričajte se o tem: če hoče kristjan pred Bogom in pred ljudmi zares delovati pošteno, potrebuje vse kreposti, vsaj potencialno. Oče, me boste morda vprašali, kaj pa moje slabosti? Odgovoril vam bom: ali ne zdravi tudi zdravnik, ki je sam bolan, čeprav je bolezen, ki ga muči, kronična? Ali zdravnik zaradi svoje bolezni drugim bolnikom ne bo več predpisoval ustreznih receptov? Seveda bo. Da bi lahko zdravil, je dovolj, da ima ustrezno znanje in ga uporablja v praksi z enako zavzetostjo, s kakršno se spopada s svojo lastno boleznijo.

Tako vi kakor jaz bomo vsak dan videli, da smo obremenjeni z mnogimi napakami, če se bomo pogumno izprašali v božji navzočnosti. Kadar se borimo, da bi se jih z božjo pomočjo rešili, nimajo odločilnega pomena in jih premagamo, čeprav je videti, da nam jih nikoli ne uspe v celoti izkoreniniti. Razen tega boš kljub svojim slabostim pripomogel k premagovanju velikih pomanjkljivosti drugih, če se boš trudil odgovoriti na božjo milost. Ko boš spoznal, da si prav tako slaboten kakor oni — zmožen vseh zmot in grozot — boš bolj razumevajoč, bolj rahločuten in hkrati bolj zahteven, zato da bi se vsi odločili ljubiti Boga z vsem srcem.

Kristjani, božji otroci, moramo pomagati drugim tako, da častno živimo tisto, kar so hinavci zlonamerno šepetali Učitelju: ne gledaš na osebo. To pomeni, da se bomo v celoti odrekli temu, da bi delali razlike med ljudmi. Zanimajo nas vse duše! Čeprav moramo seveda najprej poskrbeti za tiste, ki jih je Bog zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin, tudi iz na videz zgolj človeških razlogov, postavil zraven nas.

Položaj služabnika iz prilike, ki je bil dolžan deset tisoč talentov, dobro odseva naš položaj pred Bogom: tudi mi nimamo ničesar, s čimer bi plačali neskončen dolg, v katerega smo zabredli ob tolikih božjih dobrotah in ki smo ga še povečali s svojimi osebnimi grehi. Čeprav se neustrašno borimo, ne bomo mogli enakovredno povrniti vsega, kar nam je Gospod odpustil. Toda božje usmiljenje z obrestmi nadomesti nemoč človeške pravičnosti. Kajti On lahko zadosti samemu sebi in nam odpusti dolg preprosto zato, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

Gotovo se spomnite, da se prilika konča z drugim delom, ki je nekakšno nasprotje prvemu. Tisti služabnik, ki so mu pred kratkim odpustili ogromen dolg, se ni usmilil svojega soslužabnika, ki mu je bil dolžan komaj sto denarijev. Tukaj se razkrije skopuštvo njegovega srca. V strogem smislu mu nihče ne bo odrekel pravice, da zahteva, kar je njegovo. Kljub temu pa se nekaj v nas upre in nam govori, da je tako nestrpno vedenje daleč od resnične pravičnosti: ni pravično, da nekdo, s katerim so še pred nekaj trenutki ravnali usmiljeno, mu naredili uslugo in bili z njim razumevajoči, ni pokazal niti malo potrpežljivosti do svojega dolžnika. Poglejte: pravičnost se ne odraža izključno v natančnem upoštevanju pravic in dolžnosti, kakor pri aritmetičnih računih, ki se rešujejo na temelju seštevanja in odštevanja.

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!

Berite Sveto pismo. Drugega za drugim premišljujte prizore iz Gospodovega življenja, njegove nauke. Še posebno premišljujte nasvete in opozorila, s katerimi je pripravljal tisto peščico mož, ki so bili kasneje njegovi apostoli, njegovi glasniki, od enega konca zemlje do drugega. Katera je najpomembnejša smernica, ki jim jo začrta? Ali ni to nova zapoved ljubezni? Pot skozi tisti poganski in pokvarjeni svet so si utrli z ljubeznijo.

Bodite prepričani, da zgolj s pravičnostjo ne boste nikoli rešili velikih problemov človeštva. Kadar se vrši zgolj pravičnost, se ne čudite, če bodo ljudje prizadeti: dostojanstvo človeka, ki je božji otrok, zahteva veliko več. Ljubezen mora vse spremljati od znotraj in ob strani, ker vse omehča, naredi božje: Bog je ljubezen. Vedno moramo delovati zaradi božje ljubezni, zaradi katere je lažje ljubiti bližnjega in ki očiščuje ter povzdiguje zemeljske ljubezni.

Da bi od stroge pravičnosti prišli do obilja ljubezni, je treba prehoditi dolgo pot. Ni veliko tistih, ki vztrajajo do konca. Nekateri se zadovoljijo s tem, da pridejo samo do praga: v njih ni pravičnosti, omejijo se na malce dobrodelnosti, ki jo označijo kot ljubezen do bližnjega. Ne spoznajo, da je tisto, kar storijo, le majhen del tega, kar bi morali narediti. Tako zadovoljni so sami s sabo kakor tisti farizej, ki je mislil, da je v zvrhani meri izpolnil postavo, ker se je postil dva dni v tednu in plačeval desetino od vsega, kar je imel.

Ljubezen do bližnjega, ki je kakor velikodušno prekipevanje pravičnosti, najprej zahteva izpolnjevanje dolžnosti: začne se s tem, kar je stvar pravičnosti; nadaljuje se s tistim, kar je že bolj stvar enakosti … Toda če hočemo ljubiti, je potrebno veliko tenkočutnosti, veliko obzirnosti, veliko spoštovanja, veliko prijaznosti: skratka, slediti je treba tistemu apostolovemu nasvetu: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Takrat bomo zares v polnosti živeli ljubezen do bližnjega, zares uresničevali Jezusovo zapoved.

Zame je najjasnejši zgled za združitev pravičnosti in ljubezni v praksi ravnanje mater: vse svoje otroke ljubijo z isto toplino in prav ta ljubezen jih spodbuja, da z vsakim ravnajo drugače, z neenako pravičnostjo, kajti vsak otrok je drugačen od drugih. Enako je s soljudmi, kjer ljubezen izpopolnjuje in dopolnjuje pravičnost, ker nas vodi, da z različnimi ljudmi ravnamo na različne načine, tako da se prilagodimo na njihove konkretne okoliščine, z namenom, da bi tistemu, ki je žalosten, prinesli veselje, znanje tistemu, ki ni izobražen, toplino tistemu, ki se čuti osamljenega … Pravičnost zahteva, da je treba vsakomur dati, kar mu pripada, kar pa ni isto kot dati vsem enako. Utopični egalitarizem je izvir največjih krivic.

Da bi vedno ravnali tako kot te dobre matere, je treba pozabiti nase in si ne želeti drugega gospostva kakor le služenje drugim, tako kot Jezus Kristus, ki je oznanjal: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. To pa zahteva, da lastno voljo v celoti podredimo božjemu zgledu, da delamo za vse, da se borimo za večno srečo in dobrobit drugih. Ne poznam boljše poti za življenje pravičnosti, kakor je življenje izročitve in služenja.

Morda bo kdo pomislil, da sem naivnež. Vseeno mi je. Čeprav me imajo za takšnega, ker še vedno verjamem v ljubezen, vam zagotavljam, da bom vedno verjel vanjo! Dokler mi bo Bog dal živeti, se bom kot Kristusov duhovnik še naprej posvečal temu, da bi vladala edinost in mir med tistimi, ki so bratje, ker so otroci istega Očeta; da bi v človeštvu vladalo razumevanje; da bi si vsi delili isti ideal: ideal vere!

Zatecimo se k sveti Mariji, razumni in zvesti Devici, in k svetemu Jožefu, njenemu soprogu, ki je popoln vzor pravičnega človeka. Onadva, ki sta živela v navzočnosti Jezusa, Božjega Sina, nam bosta izprosila milost, da se bodo v naši duši čvrsto ukoreninile kreposti, o katerih smo govorili, da se bomo odločili v slehernem trenutku ravnati kot dobri Učiteljevi učenci: razumni, pravični, polni ljubezni.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

Zato vam ponavljam skupaj s svetim Pavlom: Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ob teh besedah apostola narodov ne manjka takih, ki so podobni tistim Kristusovim učencem, ki so, ko jim je naš Gospod oznanil zakrament njegovega telesa in krvi, dejali: Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Da, trda je. Kajti ljubezen, ki jo opisuje apostol, ni omejena na človekoljubje, na humanitarnost ali na logično sočutje ob tujem trpljenju: od nas zahteva, da živimo teologalno krepost ljubezni do Boga ter ljubezni do drugih zaradi Boga. Zato ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala; če so jeziki, bodo umolknili; če je spoznanje, bo prešlo …Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.