Seznam točk

Na pragu velikega tedna, ko je tako blizu trenutek, v katerem se je na Kalvariji dopolnilo odrešenje vsega človeštva, se mi zdi še posebno primeren čas, da ti in jaz premišljujeva o tem, po kakšnih poteh nas je rešil Jezus, naš Gospod; da kontemplativno opazujeva to njegovo resnično neizrekljivo ljubezen do ubogih bitij, narejenih iz prstí zemlje.

Memento, homo, quia pulvis es, et in pulverem reverteris, nas je na začetku posta opozarjala naša mati Cerkev, da ne bi nikdar pozabili, kako neznatni smo, in da bo nekega dne naše telo, sedaj tako polno življenja, razpadlo kakor lahen oblak prahu, ki ga pri hoji dvigujejo naše noge; razblinilo se bo kakor rahel zrak.

Toda rad bi, potem ko sem vas tako trdo opomnil na našo osebno neznatnost, pred vašimi očmi razprostrl še drugo čudovito resničnost: božjo veličino, ki nas podpira in nas pobožanstvi. Poslušajte besede apostola: Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Mirno poglejte Učiteljev zgled in takoj boste razumeli, da imamo na razpolago obširno temo za premišljevanje skozi celo življenje, da lahko naredimo iskrene sklepe za več velikodušnosti. Kajti vsak od nas — ta cilj, ki ga moramo doseči, imejte pred očmi — se mora poistovetiti z Jezusom Kristusom, ki je — to ste že slišali — postal ubog zate in zame, ki je trpel ter nam tako dal zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.

Si se kdaj vprašal, ko te je spodbudila sveta radovednost, na kakšen način je Jezus uresničil to razsipavanje ljubezni? Sveti Pavel zopet poskrbi za odgovor: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, (…) je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Otroci, hvaležno se čudite tej skrivnosti in naučite se: vsa božja moč, vse veličastvo, vsa lepota, vsa neskončna božja harmonija, njegova velika in neizmerna bogastva, sam Bog (!) se je skril v Kristusovi človeškosti, da bi nam služil. Vsemogočni je odločen za nekaj časa zakriti svojo slavo, da bi omogočil odrešilno srečanje s svojimi ustvarjenimi bitji.

Boga ni nikoli nihče videl, piše evangelist Janez, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Pojavil se je pred začudenimi pogledi ljudi: najprej kot novorojenček v Betlehemu; potem kakor otrok, enak vsem ostalim; še kasneje, v templju, kot moder in bister mladostnik; in na koncu s tistim ljubeznivim in privlačnim likom Učitelja, ki je omehčal srca množic, ki so ga navdušene spremljale.

Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.

Gospod pričakuje velikodušna, resnično nenavezana srca. Uspelo nam bo, če popolnoma odvežemo močne vrvi ali fine niti, s katerimi smo privezani na naš jaz. Ne prikrivam vam, da takšna naravnanost zahteva neprestan boj, premagovanje svojega lastnega razuma in svoje volje, skratka odpoved, ki je bolj goreča kakor le opustitev najbolj zaželenih materialnih dobrin.

Ta nenavezanost, o kateri je govoril Učitelj in ki jo pričakuje od vseh kristjanov, nujno vključuje tudi zunanje izraze. Jezus Kristus coepit facere et docere: bolj kot z besedo, je svoj nauk oznanjal z deli. Rodil se je v hlevu, v največjem pomanjkanju, na slami v jaslih je prespal svoj prvi sen na zemlji. Kasneje, v letih njegovih apostolskih poti, se med mnogimi drugimi zgledi gotovo spomnite njegovega jasnega opomina enemu od tistih, ki so se ponudili, da ga bodo spremljali kot njegovi učenci: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. In nikoli ne nehajte v kontemplaciji opazovati tistega prizora iz evangelija, v katerem apostoli, da bi utolažili svojo lakoto, neko soboto po poti smukajo pšenično klasje.

Ko se vedemo normalno — tako kot drugi ljudje — in z nadnaravnim čutom, sledimo zgledu Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Poglejte, vse njegovo življenje je polno naravnosti. Tri desetletja je preživel neopažen, ne da bi pritegnil pozornost, kakor še en delavec več, in v njegovi vasi so ga poznali kot tesarjevega sina. V teku njegovega javnega delovanja prav tako ni bilo opaziti nič takega, kar bi izstopalo zaradi svoje nenavadnosti ali ekscentričnosti. Obdal se je s prijatelji kot katerikoli od njegovih sodržavljanov in v svojem vedenju se ni razlikoval od drugih. Do tolikšne mere, da se je moral Juda, ko ga je izdal, dogovoriti za znamenje: tisti je, ki ga bom poljubil. Na Jezusu ni bilo nič čudaškega. Gane me ta način vedenja našega Učitelja, ki hodi med ljudmi kakor eden izmed njih.

Janez Krstnik, ki je imel posebno poklicanost, se je oblačil v kameljo kožo ter se hranil s kobilicami in divjim medom. Naš Odrešenik je nosil tuniko iz enega samega kosa, jedel in pil je enako kakor drugi, razveselil se je ob sreči drugih ljudi, ganila ga je bolečina bližnjega, ni zavrnil počitka, ki so mu ga ponujali njegovi prijatelji, in nikomur ni bilo prikrito, da si je skozi mnoga leta z delom svojih rok služil vsakdanji kruh, skupaj z Jožefom, rokodelcem. Tako moramo tudi mi ravnati sredi tega sveta — kakor naš Gospod. Na kratko bi ti dejal, da moramo vedno imeti čisto obleko, čisto telo in predvsem čisto dušo.

Celo Gospod — ne spreglejmo tega — ki je oznanjal tako čudovito nenavezanost na zemeljske dobrine, je hkrati pokazal občudovanja vredno skrb za to, da se jih ne trati. Po tistem čudežu pomnožitve kruha, ki je tako velikodušno nasitil več kot pet tisoč mož, je rekel svojim učencem: Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi. Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar. Če pozorno premišljujete o tem prizoru, se ne boste naučili skopariti, temveč dobro upravljati s talenti in materialnimi sredstvi, ki vam jih daje Bog.