Seznam točk

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

Morda so vam v otroštvu pripovedovali pravljico o kmetu, ki je dobil v dar zlatega fazana. Ko je minil prvi trenutek veselja in presenečenja zaradi darila, je novi lastnik iskal prostor za fazana. Po kar nekaj urah iskanja, po mnogih dilemah in različnih načrtih se je kmet odločil, da ga spravi v kokošnjak. Kokoši, ki so občudovale prišlekovo lepoto, so hodile okrog njega osuplo, kot da bi odkrile polbožanstvo. Sredi tega vznemirjenja je nastopil čas hranjenja in ko je gospodar vrgel na tla prva prgišča otrobov, se je fazan, lačen od dolgega čakanja, požrešno zagnal k hrani, da bi rešil svoj trebuh pred suhim letom. Ob tako navadnem prizoru — tisti čudež lepote je jedel z enako požrešnostjo kot najbolj navadna žival — so se njegove razočarane tovarišice iz kokošnjaka zagnale vanj in ga kljuvale, dokler mu niso izpulile vseh peres. Tako žalostno se zruši vase zaverovan človek, toliko bolj porazno, kolikor višje se je povzpel preko svojih lastnih moči, v domišljavem zaupanju v svoje osebne sposobnosti.

Iz tega izluščite praktične sklepe za svoje vsakdanje življenje, čutite se hranitelje talentov, nadnaravnih in človeških, ki jih morate pravilno izkoristiti, in zavrzite smešno prevaro, da vam nekaj pripada, kakor da je sad samo vašega truda. Spomnite se, da obstaja še en seštevanec — Bog, ki ga nihče ne more izpustiti.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Znotraj te popolne nenavezanosti, za katero nas prosi Gospod, vam bom pokazal še drugo posebno pomembno točko: zdravje. Sedaj vas je večina mladih; nahajate se v tem izrednem obdobju polnosti življenja, ki prekipeva od energije. Toda čas mineva in neizogibno se začne opažati telesna izčrpanost; zatem pridejo omejitve zrelosti in nazadnje starostna bolehnost. Razen tega lahko kdorkoli izmed nas v kateremkoli trenutku zboli ali utrpi kakšno telesno poškodbo.

Samo če s pravilno naravnanostjo krščansko izkoristimo obdobje fizičnega zdravja, dobre čase, bomo z nadnaravnim veseljem sprejeli tudi dogodke, ki jih ljudje zmotno opredeljujejo kot slabe. Ne da bi se preveč spuščal v podrobnosti, bi vam rad posredoval svojo lastno izkušnjo. Kadar smo bolni, smo morda težavni: ne strežejo mi dobro, nihče se ne zanima zame, ne skrbijo zame tako, kot si zaslužim, nihče me ne razume … Hudič, ki je vedno na preži, napada z vseh strani. V bolezni je njegova taktika spodbujanje neke vrste psihoze, ki ločuje od Boga, ki zagreni okolje ali uniči ta zaklad zaslug, ki ga v dobro vseh duš dosežemo, kadar bolečino sprejemamo z nadnaravnim optimizmom — kadar ljubimo! Če je torej božja volja, da nas doseže udarec bridkosti, vzemite to kot znamenje, da nas šteje za dovolj zrele, da bi nas tesneje povezal s svojim odrešujočim križem.

Potrebna je vnaprejšnja priprava, ki jo vsak dan udejanjamo s sveto nenavezanostjo do sebe, da bi bili pripravljeni mirno prenašati bolezen ali nesrečo, če jo bo Gospod dopustil. Poslužujte se že običajnih priložnosti, kakšne odpovedi, bolečine v njenih majhnih običajnih oblikah, mrtvičenja, in vadite se v krščanskih krepostih.