Seznam točk

Lahko bi rekli, da naš Gospod ob poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta, živi iz dneva v dan, tako kakor svetuje v enem izmed najbolj zgovornih naukov, kar jih je prišlo iz njegovih božjih ust: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne kašče in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! … Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!

Če bi živeli v večjem zaupanju v božjo previdnost, s trdno vero in gotovostjo v to vsakodnevno zaščito, ki nam je nikoli ne manjka, koliko skrbi in nemira bi si prihranili! Izginila bi tolikšna zaskrbljenost, ki je po Jezusovih besedah lastna poganom tega sveta, ljudem brez nadnaravnega čuta. Rad bi vam z zaupnostjo prijatelja, duhovnika, očeta, v vseh okoliščinah priklical v spomin, da smo po božjem usmiljenju otroci našega Očeta, vsemogočnega, ki je v nebesih, hkrati pa tudi v notranjosti srca. Rad bi z ognjem zapisal v vaš um, da imamo vse razloge zato, da hodimo po tej zemlji z optimizmom, z dušo, ki je osvobojena na videz nujnih stvari, saj vaš Oče vendar vé, da to potrebujete, in On jih bo tudi priskrbel. Verjemite mi, da bomo le tako ravnali kot gospodarji stvarstva in se izognili žalostni sužnosti, v katero številni zapadejo, ker pozabijo, da so božji otroci. Ženejo se za jutrišnji dan ali za “potem”, ki ga morda nikoli ne bodo dočakali.

Dovolite mi, da vam še enkrat pokažem delček svoje osebne izkušnje. Svojo dušo vam odpiram v božji navzočnosti in v najpopolnejšem prepričanju, da nisem zgled v ničemer, da sem le cunja, ubogo orodje — gluho in nesposobno — ki ga je Gospod uporabil, da bi se še bolj očitno izkazalo, da On lahko prav dobro piše tudi z nogo od mize. Zato mi, kadar vam govorim o sebi, niti od daleč ne pride na misel, da imam za svoje delovanje morda kakšne zasluge. Še toliko manj vas poskušam prisiliti, da bi hodili po poti, po kateri je Gospod vodil mene. Čisto možno je namreč, da vas Učitelj ne prosi za to, kar je meni toliko pomagalo, da sem lahko brez ovir delal v tem Božjem delu, ki sem mu posvetil vse svoje življenje.

Zagotavljam vam — to sem izkusil na lastni koži in opazoval z lastnimi očmi — da če zaupate v božjo previdnost, če se prepustite njegovim vsemogočnim rokam, vam nikoli ne bo manjkalo sredstev za služenje Bogu, sveti Cerkvi, dušam, in ne bo vam treba zanemariti nobene od vaših obveznosti; poleg tega boste uživali veselje in mir, ki ga mundus dare non potest, kakršnega ne more dati niti posedovanje vseh zemeljskih dobrin.

Od začetkov Opus Dei leta 1928 nisem nikoli — poleg tega, da nisem imel na voljo nobenih človeških sredstev — osebno upravljal niti z enim samim centom; prav tako nisem neposredno posegal v razumljive ekonomske zadeve, ki se pojavijo ob izvajanju katerekoli dejavnosti, pri kateri so udeleženi ljudje — iz mesa in kosti, ne angeli — ki nujno potrebujejo materialna sredstva, da bi lahko učinkovito uresničevali svoje delo.

Opus Dei je in mislim, da bo vedno — do konca časov — za vzdrževanje apostolskih dejavnosti potreboval velikodušno sodelovanje mnogih ljudi: po eni strani zato, ker so te dejavnosti vedno neprofitne; po drugi strani, čeprav raste število tistih, ki sodelujejo, in se povečuje delo mojih sinov in hčera, se bo, če je prisotna božja ljubezen, apostolat razširil in povpraševanje se bo pomnožilo. Zato sem več kot enkrat nasmejal moje hčere in sinove, kadar sem jih silovito spodbujal, naj zvesto odgovorijo na božjo milost in jih opogumljal, naj se predrzno lotijo Boga in ga prosijo za več milosti in denarja, v gotovini, ki smo ga nujno potrebovali.

V prvih letih nismo imeli niti najnujnejšega. Ker jih je pritegnil božji ogenj, so k meni prihajali delavci, rokodelci, študentje …, ki niso vedeli za našo stisko in pomanjkanje. V Opus Dei smo se s pomočjo nebes namreč vedno trudili delati tako, da sta bili žrtev in molitev obilni in skriti. Ko se sedaj oziram na tisto obdobje, mi iz srca privre vdana zahvala: kakšno gotovost smo imeli v naših dušah! Vedeli smo, da nam bo, če bomo iskali božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse ostalo navrženo. In lahko vam zagotovim, da se zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni prenehala izvajati nobena apostolska pobuda: v pravem trenutku in na takšen ali drugačen način nam je naš Oče Bog s svojo običajno previdnostjo priskrbel, kar je bilo potrebno, zato da bi videli, da je On vedno dober plačnik.

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.