Seznam točk

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!

“Bog je na začetku ustvaril človeka in ga pustil oblasti lastne odločitve (Sir 15,14). To se ne bi zgodilo, če ne bi imel svobodne izbire.” Pred Bogom smo odgovorni za vsa naša svoboda dejanja. Tu ni prostora za anonimnost; človek se nahaja pred svojim Gospodom in v svoji volji se mora odločiti, ali bo živel kot prijatelj ali kot sovražnik. Tako se začne pot notranjega boja, ki je podvig za vse življenje, kajti dokler traja naše zemeljsko potovanje, nihče ne doseže polnosti svoje svobode.

Naša krščanska vera nas vodi, da vsem zagotavljamo okolje svobode, začenši z izogibanjem vsakršni zavajajoči prisili ob predstavljanju vere. “Če nas privlečejo h Kristusu, verujemo, ne da bi to hoteli; uporablja se nasilje, ne pa svoboda. Človek lahko proti svoji volji vstopi v Cerkev; proti svoji volji se lahko približa oltarju; ne da bi to hotel, lahko prejme zakrament. Toda veruje lahko samo tisti, ki to hoče.” In očitno je, da je po dopolnjeni starosti razumnosti potrebna osebna svoboda, da bi vstopili v Cerkev in odgovorili na nenehne klice, ki nam jih namenja Gospod.

V priliki o povabljenih na gostijo hišni gospodar, potem ko izve, da so se nekateri od povabljenih na slavje opravičevali z neutemeljenimi izgovori, ukaže služabniku: Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Ali ni to prisila? Ali ni to uporaba nasilja proti zakoniti svobodi vsake vesti?

Če premišljujemo evangelij in se poglobimo v Jezusove nauke, ne bomo zmotno zamenjevali tega ukaza s prisilo. Poglejte, na kakšen način Kristus vedno daje razumeti: Če hočeš biti popoln, če kdo hoče hoditi za menoj. Ta compelle intrare ne vključuje niti fizičnega niti moralnega nasilja: odseva moč krščanskega zgleda, ki v svojem ravnanju izraža božjo moč: “Poglejte, kako privlači Oče: s svojim učenjem razveseljuje in ne vsiljuje nujnosti. Tako privlači k sebi.”

Kadar občutimo to vzdušje svobode, je moč jasno razumeti, da delati slábo ni osvoboditev, temveč suženjstvo. “Kdor greši proti Bogu, ohrani svobodno voljo v smislu osvobojenosti od prisile, izgubil pa jo je v smislu osvobojenosti od krivde.” Morda dokaže, da je ravnal v skladu s svojim izborom, ni pa uspel izraziti glasú resnične svobode, saj je postal suženj tega, za kar se je odločil; odločil pa se je za najslabše, za odsotnost Boga, in tam ni svobode.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei,qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.