Seznam točk

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Če iz evangelija v vsakem trenutku ne izluščimo sklepov za sedanje življenje, ga ne premišljujemo dovolj. Mnogi od vas ste mladi, drugi ste že vstopili v zrelo obdobje, vsi pa hočete oziroma hočemo — sicer ne bi bili tukaj — obroditi dobre sadove. V svoje delovanje poskušamo vnesti duha požrtvovalnosti, vnemo, da bi dobro uporabili talent, ki nam ga je zaupal Gospod, ker čutimo božjo gorečnost po dušah. Vendar ne bi bilo prvič, če bi se kljub toliki dobri volji kdo ujel v past te mešanice ex pharisaeis et herodianis, ki jo morda sestavljajo kristjani in bi zato morali na takšen ali drugačen način braniti božje pravice, vendar pa — ravno nasprotno — povezani in pomešani z interesi zlih sil zvijačno oblegajo druge brate v veri, druge služabnike istega Odrešenika.

Bodite razumni in vedno delujte s preprostostjo, ki je značilna za dobrega božjega otroka. Bodite naravni v govorjenju in v delovanju. Problemom pridite do dna, ne ostajajte na površini. Glejte, že vnaprej je potrebno vzeti v zakup to, da bo neprijetno vam in drugim, če si zares želimo sveto in pravično izpolnjevati naše krščanske dolžnosti.

Pozorno berite ta evangeljski prizor, da boste izkoristili te čudovite nauke o krepostih, ki morajo razsvetljevati naš način delovanja. Potem ko so farizeji in herodovci končali svoj hinavski in dobrikavi uvod, so zastavili svoje vprašanje: Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek ali ne? “Sedaj bodite pozorni na njihovo zvitost,” piše sveti Janez Zlatousti. “Ne rečejo mu: razloži nam, kaj je dobro, primerno, dopustno, temveč mu pravijo: povej nam, kaj se ti zdi. Obsedeni so bili z željo, da bi ga izdali ter da bi se zameril politični oblasti.” Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec! Prinesliso mu denarij. Nato jim je rekel: Čigava sta ta podoba in napis? Dejali so mu: Cesarjeva. Tedaj jim je rekel: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Kakor vidite, je ta dilema prav tako stara, kakor je jasen in nedvoumen Učiteljev odgovor. Nobenega nasprotja ni — ne obstaja — med služenjem Bogu in služenjem ljudem: med izpolnjevanjem naših državljanskih dolžnosti in pravic ter izpolnjevanjem verskih pravic in dolžnosti; med prizadevanjem, da bi gradili in izboljševali časno mesto ter prepričanjem, da hodimo po svetu kakor po poti, ki nas vodi v nebeško domovino.

Tudi tukaj se izraža ta enotnost življenja, ki je — tega se nikoli ne bom naveličal ponavljati — bistveni pogoj za tiste, ki se skušajo posvečevati v običajnih okoliščinah svojega dela ter družinskih in družbenih odnosov. Jezus ne dopušča te delitve: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Kristjan izbere izključno Boga, kadar v polnosti odgovori na njegov klic, in ta izbira ga vodi, da vse usmerja h Gospodu, hkrati pa bližnjemu daje vse, kar mu pripada v skladu s pravičnostjo.

Ni prav, če se skrivamo za na videz pobožnimi razlogi, da bi druge oropali tistega, kar jim pripada: Če kdo pravi: Ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Prav tako pa se vara tisti, ki Gospodu odreka ljubezen in spoštovanje — češčenje — ki mu pripadata kot našemu Stvarniku in Očetu. Enako velja za nekoga, ki odklanja izpolnjevanje svojih zapovedi z lažnim izgovorom, da je katera od njih nezdružljiva s služenjem ljudem; sveti Janez namreč jasno opozarja: Ljubimo božje otroke, kadar ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. To je namreč božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke.

Morda boste slišali mnoge, ki v imenu učinkovitosti, če že ne v imenu ljubezni do bližnjega javno oznanjajo in si izmišljajo razne teorije z namenom, da bi omejili izraze spoštovanja in češčenja Boga. Vse, kar je namenjeno češčenju Gospoda, se jim zdi pretirano. Ne menite se zanje: pojdite naprej po svoji poti. Ta blodna prizadevanja so omejena na prerekanja, ki ne vodijo nikamor, le k pohujšanju ljudi in k oteževanju izpolnjevanja Kristusove zapovedi, da je treba vsakomur dati, kar je njegovega, ter s tenkočutno celovitostjo živeti sveto krepost pravičnosti.

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev … Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.