Seznam točk

Morda bo kdo od vas pomislil, da merim izključno na skupino izbranih ljudi. Ne varajte se tako zlahka ob nagibu strahopetnosti ali udobja. Ravno nasprotno, začutíte božjo nujnost po tem, da bi vsakdo bil drugi Kristus, ipse Christus, Kristus sam; na kratko povedano, nujnost, da naše ravnanje poteka v skladu z zahtevami vere, saj svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja. In prvo, kar se pričakuje od nas, je, da ljubimo: ljubezen, ki je vez popolnosti; ki jo moramo uresničevati v skladu z jasnimi zapovedmi, ki jih postavlja Gospod sam: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, ne da bi karkoli zadržali zase. V tem je svetost.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Ne prikrivam vam, da so v teh letih k meni prihajali posamezniki, ki so mi skrušeni od žalosti dejali: Oče, ne vem, kaj se dogaja z mano, utrujen sem in hladen; moja pobožnost, ki je bila prej tako gotova in preprosta, se mi zdi kot nekakšna komedija … Tistim, ki gredo skozi tako stanje, in vsem vam odgovarjam: Komedija? To je nekaj velikega! Gospod se igra z nami kakor Oče s svojimi otroki.

V Svetem pismu beremo: ludens in orbe terrarum — On se igra na vsem zemeljskem krogu. Toda Bog nas ne zapusti, saj takoj doda: deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je pri človeških otrocih. Gospod se igra z nami! In ko se nam zdi, da igramo nekakšno komedijo, ker se čutimo ledeno hladne in apatične; ko smo nezadovoljni in brez volje; ko nam je težko izpolnjevati naše dolžnosti in dosegati duhovne cilje, ki smo si jih zastavili, je prišel čas za premislek o tem, da se Bog igra z nami in pričakuje, da bomo znali pogumno in odločno uprizoriti svojo komedijo.

Brez pomislekov vam povem, da mi je Gospod včasih naklonil mnoge milosti, toda po navadi grem proti toku: še naprej sledim svojemu načrtu, ne zato, ker bi mi bilo to všeč, temveč zato, ker sem ga dolžan izpolnjevati, iz ljubezni. Toda Oče, ali je pred Bogom dopustno igrati komedijo? Ali ni to hinavščina? Pomiri se: zate je prišel trenutek, da nastopiš v človeški komediji z božanskim gledalcem. Vztrajaj, kajti Oče, Sin in Sveti Duh gledajo to tvojo komedijo; vse delaj iz ljubezni do Boga, da bi mu ugajal, čeprav je težko.

Kako lepo je biti božji komedijant! Kako lepo je igrati to komedijo iz ljubezni, z žrtvijo, brez kakršnegakoli osebnega zadoščenja, zato da bi ugajali našemu Očetu Bogu, ki se igra z nami. Ustopi se pred Gospoda in mu zaupaj: niti najmanj se mi ne da ukvarjati s tem, vendar bom to izročil zate. In zares zavihaj rokave ter opravi to delo, čeprav misliš, da je komedija. Blažena komedija! Zagotavljam ti: to ni hinavščina, kajti hinavci za svoje pantomime potrebujejo gledalce. Gledalci te naše komedije pa so — dovoli mi, da ti še enkrat ponovim — Oče, Sin in Sveti Duh; presveta devica Marija, sveti Jožef ter vsi angeli in svetniki nebes. Naše notranje življenje nima nobenega drugega spektakla razen tega: Kristus, ki prihaja mimo quasi in occulto.

Iubilate Deo. Exsultate Deo adiutori nostro. Slavite Boga. Poskakujte od veselja v Gospodu, naši edini pomoči. Jezus, kdor tega ne razume, ne ve ničesar o ljubezni, ne o grehih, ne o bedi! Jaz sem ubog človek, vendar se razumem na grehe, na ljubezen in na bedo. Ali veste, kaj pomeni dvigniti se vse do božjega srca? Ali razumete, da se lahko duša sooči z Gospodom, mu odpre svoje srce, mu razodene svoje tožbe in stiske? Jaz na primer tožim, kadar vzame k sebi ljudi v njihovih mladih letih, ko pa bi mu vendar lahko še veliko let služili na zemlji in ga ljubili; tega namreč ne razumem. Toda to je ječanje zaupanja, kajti vem, da bi se takoj spotaknil, če bi se ločil od božjih rok. Zato takoj dodam, ob tem ko sprejemam božji načrt: naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

To je način ravnanja, kakršnega nas uči evangelij, najbolj sveta prebrisanost in vir učinkovitosti pri apostolskem delu; in to je izvir naše ljubezni in našega miru božjih otrok, ter steza, po kateri lahko ljudem prinašamo toplino in vedrino. Samo zaradi tega nam bo uspelo končati naše dneve v ljubezni, tako da smo posvečevali svoje delo in tam iskali skrito veselje božjih reči. Ravnali bomo s sveto predrznostjo otrok in zavrnili sram — hinavščino — odraslih, ki jih je strah vrnitve k njihovemu Očetu, potem ko so doživeli polom zaradi kakšnega padca.

Zaključil bom z Gospodovim pozdravom, ki ga vsebuje današnji sveti evangelij: Pax vobis! Mir vam bodi … Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda, tega Gospoda, ki nas spremlja k Očetu.