Seznam točk

Toliko prizorov je, v katerih Jezus Kristus govori s svojim Očetom, da se je nemogoče zadržati pri vseh. Vendar mislim, da ne moremo opustiti premišljevanja o tistih tako silnih urah pred njegovim trpljenjem in smrtjo, ko se je pripravljal, da bi dovršil daritev, ki nam je povrnila božjo ljubezen. V tesnem krogu prijateljev v dvorani zadnje večerje se njegovo srce razlije: proseče se obrne k Očetu, napove prihod Svetega Duha in spodbudi svoje najbližje k nenehni gorečnosti ljubezni in vere.

Ta Odrešenikova goreča zbranost se nadaljuje na vrtu Getsemani, ko začuti, da je trpljenje že zelo blizu, da se približujejo ponižanja in bolečine, ta težki križ, na katerega obešajo zločince, ki ga je On goreče želel. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene. Takoj nato doda: Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Kasneje, pribit na križu, sam, z rokami, razprostrtimi v držo večnega duhovnika, še naprej ohranja dialog s svojim Očetom: V tvoje roke izročam svojega duha.

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.

Krščanska poklicanost, ta Gospodov osebni klic, nas vodi k poistovetenju z Njim. Vendar ne smemo pozabiti, da je On prišel na zemljo, da bi odrešil ves svet, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Ni duše, za katero se Kristus ne bi zanimal. Za vsako izmed njih je poplačal s ceno svoje krvi.

Ob premišljevanju teh resnic mi na misel prihaja tisti pogovor med apostoli in Učiteljem, nekaj trenutkov pred čudežno pomnožitvijo kruha. Jezusa je spremljala velika množica. Naš Gospod dvigne pogled in vpraša Filipa: Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? Po hitrem preračunu Filip odgovori: Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadoščalo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega. Nimajo dovolj denarja. Zateči se morajo k domači rešitvi. Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?

Klicali me boste (…) in vas bom uslišal. Kličemo ga s pogovorom, tako da se obračamo k Njemu. Zato moramo prenašati v dejanja apostolovo spodbudo: sine intermissione orate; vedno molíte, pa naj se zgodi, kar hoče. “Ne le iz srca, temveč z vsem srcem.”

Morda boste pomislili, da življenje ni vedno prijetno, da ne manjka težav, žalosti in bridkosti. Odgovoril vam bom ponovno z besedami svetega Pavla: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič nas ne more oddaljiti od božje ljubezni, od nenehnega odnosa z našim Očetom.

Se ne zdi priporočanje te stalne povezanosti z Bogom kakor ideal, ki je tako vzvišen, da se za večino kristjanov izkaže za nedosegljivega? Cilj je zares visok, toda ni nedosegljiv. Steza, ki vodi do svetosti, je steza molitve; molitev pa mora v duši pognati korak za korakom, kakor drobno seme, ki bo kasneje postalo mogočno drevo.

Začnemo z ustnimi molitvami, ki smo jih mnogi ponavljali kot otroci: to so goreče in preproste besede, namenjene Bogu in njegovi Materi, ki je naša Mati. Jaz še vedno zjutraj in zvečer, ne en dan, ampak redno, obnavljam tisto molitev izročitve, ki so me jo naučili moji starši: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim: svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce … Mar ni to — na neki način — začetek kontemplacije, jasen dokaz zaupne vdanosti? Kaj drug drugemu, ko se srečajo, govorijo tisti, ki se imajo radi? Kako se obnašajo? Vse, kar so in kar imajo, žrtvujejo za osebo, ki jo ljubijo.

Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden …, dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti … Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.