Seznam točk

Mnoge stvari, materialne, tehnične, gospodarske, družbene, politične, kulturne …, če so prepuščene same sebi ali rokam ljudi brez luči naše vere, se spremenijo v strahotne ovire za nadnaravno življenje. Oblikujejo nekakšno Cerkvi sovražno in zaprto ogrado.

Ti, kot kristjan — raziskovalec, književnik, znanstvenik, politik, delavec … —, imaš dolžnost te stvari posvečevati. Spomni se, da vse stvarstvo — kot piše apostol — zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje osvoboditev božjih otrok.

Delo je človekova začetna poklicanost, je božji blagoslov in obžalovanja vredno se motijo tisti, ki ga jemljejo kot kazen.

Gospod, najboljši izmed očetov, je prvega človeka postavil v raj, “ut operaretur” — da bi delal.

Študij, delo: neizogibna dolžnost vsakega kristjana; sredstvo za našo obrambo pred sovražniki Cerkve in za to, da bi — s svojim strokovnim ugledom — pritegnili mnogo drugih duš, ki so dobre, a se borijo same. To je nadvse bistveno orožje za nekoga, ki hoče biti apostol sredi sveta.

Zelo ti pomaga — mi praviš — tale misel: koliko trgovcev je postalo svetih od časa prvih kristjanov naprej?

In dokazati hočeš, da je to tudi sedaj mogoče … — Gospod te v tem prizadevanju ne bo zapustil.

Ni mogoče posvečevati dela, ki je človeško gledano skrpucalo, ker Bogu ne smemo izročiti nečesa, kar je slabo opravljeno.

Vedno aktualno in junaško poslanstvo za običajnega kristjana: na svet način izvrševati najrazličnejša opravila, tudi tista, ki se zdijo najbolj nepomembna.

Delajmo, delajmo veliko in dobro, brez da bi pozabili, da je naše najboljše orožje molitev. Zato neutrudno ponavljam, da moramo biti kontemplativne duše sredi sveta, ki si prizadevajo svoje delo spreminjati v molitev.

Pišeš mi v kuhinji, ob ognjišču. Začenja se večeriti. Hladno je. Poleg tebe tvoja mlajša sestra — zadnja, ki je odkrila božansko norost globokega življenja svojega krščanskega poklica — lupi krompir. Navidez — si misliš — je njeno delo enako kot prej. Pa vendar je tolikšna razlika!

— Res je: prej je “samo” lupila krompir; sedaj pa se posvečuje z lupljenjem krompirja.

Trdiš, da korak za korakom dojemaš, kaj pomeni “duhovniška duša” … Ne jezi se, če ti odgovorim, da glede na dejstva to razumeš samo v teoriji. — Vsak dan se ti dogaja isto: zvečer pri spraševanju vesti, same želje in sklepi; zjutraj in popoldne pri delu, same težave in izgovori.

Ali tako živiš “sveto duhovništvo za izročitev duhovnih žrtev, Bogu prijetnih po Jezusu Kristusu”?

Ko si se znova lotil svojega rednega opravila, ti je ušel nekakšen uporniški vzklik: vedno isto!

Jaz pa sem ti dejal: — Da, vedno isto. Toda to nizko opravilo — enako, kot ga vršijo tvoji sodelavci — mora biti zate nenehna molitev, z istimi ljubeznivimi besedami, a vsak dan z drugačno melodijo.

To je ravno naše poslanstvo, da prozo tega življenja preoblikujemo v enajsterce, v junaško poezijo.

Zdi se, da tisti “stultorum infinitus est numerus” — brezmejno je število nespametnih —, kot beremo v Svetem pismu, vsak dan narašča. — Na najrazličnejših položajih, v najbolj nepričakovanih situacijah, zakritih s plaščem ugleda, ki ga dajejo funkcije — in celo “kreposti” —, koliko zmedenosti in kolikšno pomanjkanje razsodnosti boš moral prenašati!

Vendar ne razumem, da izgubljaš nadnaravni smisel življenja in ostajaš brezbrižen. Zelo nizka je tvoja notranja raven, če prenašaš te situacije — in ne moreš drugega, kot da jih prenašaš! — zaradi človeških nagibov …

Če jim z odgovornim in dobro opravljenim — posvečenim! — delom ne pomagaš, da odkrijejo pot, postaneš tak kot oni, nespameten, ali pa si sokriv.

Da bi napravil delo drugega nepomembno, si zamrmral: Ni storil drugega kot svojo dolžnost.

Jaz pa sem dodal: — Se ti zdi malo? … Za izpolnjevanje naše dolžnosti nam Gospod daje srečo v nebesih: “Euge serve bone et fidelis … intra in gaudium Domini tui” — zelo dobro, dobri in zvesti služabnik, vstopi v večno veselje!