Seznam točk

“Zelo težko je!” vzklikneš malodušno. Poslušaj, če se boriš, ti bo dovolj božja milost: pustil boš ob strani osebne interese, služil boš drugim zaradi Boga in Cerkvi pomagal tam, kjer se danes bije boj: na ulici, v tovarni, v delavnici, na univerzi, v pisarni, v tvojem okolju, sredi tvojih domačih.

Kdor je srečal Kristusa, se ne more zapreti v svoje okolje: žalostna bi bila takšna zožitev! Odpreti se mora kakor pahljača, da bi dosegel vse duše. Vsakdo mora ustvariti — in razširiti — krog prijateljev, na katere vpliva s svojim strokovnim ugledom, s svojim obnašanjem, s svojim prijateljstvom, ter se truditi, da bi Kristus vplival preko tega strokovnega ugleda, tega obnašanja, tega prijateljstva.

Želja “učiti” in sicer “učiti s srcem” v učencih ustvarja hvaležnost, ki tvori primerno podlago za apostolat.

Popolnoma te razumem, ko mi pišeš o svojem apostolatu: “Tri ure bom molil s fiziko. To bo bombardiranje, da “pade” še en položaj, ki se nahaja na drugi strani mize v knjižnici … in vi ste ga že spoznali, ko je prišel naokrog.”

Spominjam se tvojega veselja, ko si me slišal praviti, da med molitvijo in delom ne sme biti nobene prekinitve.

Študij, delo: neizogibna dolžnost vsakega kristjana; sredstvo za našo obrambo pred sovražniki Cerkve in za to, da bi — s svojim strokovnim ugledom — pritegnili mnogo drugih duš, ki so dobre, a se borijo same. To je nadvse bistveno orožje za nekoga, ki hoče biti apostol sredi sveta.

Tudi ti imaš strokovni poklic, ki te “spodbada”. — Torej, ta “ostroga” je trnek za lovljenje ljudi. Zato popravi svoj namen in ne opuščaj truda, da bi pridobil najvišji možen strokovni ugled v služenju Bogu in dušam. Gospod računa tudi na “to”.

Zdi se, da tisti “stultorum infinitus est numerus” — brezmejno je število nespametnih —, kot beremo v Svetem pismu, vsak dan narašča. — Na najrazličnejših položajih, v najbolj nepričakovanih situacijah, zakritih s plaščem ugleda, ki ga dajejo funkcije — in celo “kreposti” —, koliko zmedenosti in kolikšno pomanjkanje razsodnosti boš moral prenašati!

Vendar ne razumem, da izgubljaš nadnaravni smisel življenja in ostajaš brezbrižen. Zelo nizka je tvoja notranja raven, če prenašaš te situacije — in ne moreš drugega, kot da jih prenašaš! — zaradi človeških nagibov …

Če jim z odgovornim in dobro opravljenim — posvečenim! — delom ne pomagaš, da odkrijejo pot, postaneš tak kot oni, nespameten, ali pa si sokriv.

Ko boš razumel ta ideal bratskega dela za Kristusa, se boš čutil večjega, bolj trdnega in veselega, kolikor je le mogoče na tem svetu, ki si ga mnogi prizadevajo napraviti popačenega in grenkega, ker sledijo izključno samim sebi.

Prepričal me je tisti duhovnik, naš prijatelj. Govoril mi je o svojem apostolskem delu in mi zagotavljal, da ni nepomembnih opravil. Pod tem z vrtnicami prekritim poljem, je dejal, se skriva tihi trud tolikih duš, ki so s svojim delom in molitvijo, s svojo molitvijo in delom, od neba dosegle obilen dež milosti, ki vse oplaja.

Kadar tvoja volja omahuje pred običajnim delom, se še enkrat spomni na tisti razmislek: “Študij, delo, je bistveni del moje poti. Izguba strokovnega ugleda — posledica lenobe — bi izničila ali napravila nemogoče moje delo, ki ga opravljam kot kristjan. Potrebujem — tako hoče Bog — veljavo strokovnega ugleda, da bi druge pritegnil in jim pomagal.”

— Ne dvomi: če opuščaš svoja opravila, se oddaljuješ — in oddaljuješ druge — od božjih načrtov!

Zate, ki si še mlad in si se ravno odpravil na pot, tale nasvet: ker si Bog zasluži vse, se poskušaj strokovno izkazati, da boš mogel nato širiti svoje ideje bolj učinkovito.

Obnašaj se, kot da bi bilo od tebe, izključno od tebe, odvisno vzdušje v okolju, kjer delaš: delavno, veselo vzdušje, polno božje navzočnosti in nadnaravnega pogleda.

— Ne razumem tvoje brezvoljnosti. Če zadeneš ob nekoliko težavnejšo skupino kolegov — ki je morda postala težavna zaradi tvojega zanemarjanja —, se narediš nevednega, se potuhneš in si misliš, da so mrtva teža, balast, ki nasprotuje tvojim apostolskim načrtom, da te ne bodo razumeli …

— Kako naj te slišijo, če poleg tega, da jih imaš rad in jim služiš s svojo molitvijo in mrtvičenjem, z njimi tudi ne govoriš? …

— Koliko presenečenj te čaka tistega dne, ko se boš odločil spregovoriti z enim, z drugim in še z enim več! Poleg tega, če se ne spremeniš, bodo lahko po pravici s prstom pokazali nate in vzkliknili: “Hominem non habeo!” — Nikogar nimam, ki bi mi pomagal!