Seznam točk

V knjigi »Brazda« je 12 točka na temo Vera → narava in potreba.

Sredi obzorja ljudi brez vere, brez upanja; sredi umov, ki se na meji utesnjenosti razburjajo in iščejo smisel življenja, si ti našel cilj: Njega!

In to odkritje bo v tvoje življenje nenehno vbrizgavalo novo veselje, te preoblikovalo in ti dnevno prinašalo neizmerno množino lepih stvari, ki so ti bile nepoznane in kažejo veselo razsežnost te široke poti, ki te vodi k Bogu.

Upati ne pomeni zagledati luč, temveč z zaprtimi očmi zaupati, da jo Gospod v polnosti poseduje in v tej jasnosti živi. On je Luč.

“Molitev” je ponižnost človeka, ki priznava svojo globoko bedo in veličino Boga, h kateremu se obrača in ga časti, tako da vse pričakuje od Njega in ničesar od samega sebe.

“Vera” je ponižnost razuma, ki se odpove lastni presoji in se prepusti razsodbam in oblasti Cerkve.

“Pokorščina” je ponižnost volje, ki se podvrže tujemu hotenju zaradi Boga.

“Čistost” je ponižnost mesa, ki se podredi duhu.

Zunanje “mrtvičenje” je ponižnost čutov. “Pokora” je ponižnost vseh strasti, žrtvovanih Gospodu.

— Ponižnost je resnica na poti asketskega boja.

Ne pozabi, da v človeških zadevah lahko imajo prav tudi drugi: gledajo na isto vprašanje, vendar z drugega zornega kota, v drugi luči, v drugi senci, v drugih okvirih.

— Samo v veri in morali obstaja neizpodbitna sodba: sodba naše matere Cerkve.

Ne razumem te, ko govoriš o morali in o veri ter mi rečeš, da si neodvisen katoličan …

— Neodvisen od koga? Ta lažna neodvisnost je enakovredna odstopu od Kristusove poti.

Nikoli ne popuščaj v nauku Cerkve. — Pri pripravi zlitine največ izgubi najboljša kovina.

Poleg tega ta zaklad ni tvoj in — kot pravi evangelij — lahko Gospodar od tebe zahteva obračun, kadar to najmanj pričakuješ.

Soglašam s teboj, da obstajajo katoličani, ki se držijo krščanske prakse in so v očeh drugih celo pobožni ter morda iskreno prepričani, vendar pa naivno služijo sovražnikom Cerkve …

— V lastno hišo se jim je pod različnimi, slabo uporabljenimi imeni — ekumenizem, pluralizem, demokracija — prikradel najhujši nasprotnik: nevednost.

Lahko je — to se je dogajalo že v času Jezusa Kristusa — reči ne: zanikati ali podvomiti o verski resnici. — Ti, ki se razglašaš za katoličana, moraš izhajati iz besede “da”.

— Kasneje boš s pomočjo študija mogel pojasniti razloge za svojo gotovost: da ni nasprotja — ne more ga biti — med Resnico in znanostjo, med Resnico in življenjem.

“To je moje Telo …” in Jezus se je žrtvoval, skrit pod podobo kruha. Zdaj je tam, s svojim mesom in s svojo krvjo, s svojo dušo in s svojo božanskostjo; enako kot tistega dne, ko je Tomaž položil prst v njegove veličastne rane.

Kljub temu pa greš tolikokrat mimo, ne da bi nakazal vsaj kratek pozdrav preprosto iz vljudnosti, kot storiš kateremukoli poznanemu človeku, ki ga srečaš na poti.

— Mnogo manj vere imaš kot Tomaž!

Sledil je poti nečistosti, z vsem telesom … in z vso dušo. — Njegova vera je začela postajati iznakažena …, čeprav mu je dobro znano, da to ni problem vere.

Krščanstvo je “nenavadno”, ne prilagaja se stvarem tega sveta. In to je morda njegova “največja neprijetnost” ter zastava, ki jo dvigajo posvetneži.

Praviš, da se ne moreš prilagoditi življenju po veri množice tako kot drugi. — Zares, imeti moraš osebno vero: s čutom za odgovornost.