Seznam točk

Tvoja sreča na zemlji je istovetna s tvojo zvestobo veri, čistosti in poti, ki ti jo je Gospod zaznamoval.

Blag veter ni isto kot orkan. Prvemu se vsakdo lahko upira: to je otroška igra, parodija boja.

— Drobne nevšečnosti, pomanjkanje, stiskice … Rad si jih prenašal in živel si notranje veselje ob misli: sedaj zares delam za Boga, ker imamo križ! …

Toda, ubogi moj otrok. Pride orkan in se zamaješ, občutiš udarjanje, ki bi izruvalo stoletna drevesa. In to … znotraj in zunaj. Zaupaj! Ne bo moglo izruvati tvoje vere in tvoje ljubezni ali te odvrniti od tvoje poti …, če se ti ne oddaljiš od “glave”, če čutiš edinost.

Ne obnašaj se kot bedak. Nikoli ni fanatizem, če hočeš vsak dan bolje spoznavati, bolj ljubiti in z večjo gotovostjo braniti resnico, ki jo moraš poznati, ljubiti in braniti.

Nasprotno pa — to povem brez strahu — zapadejo v sektaštvo tisti, ki temu razumnemu ravnanju nasprotujejo v imenu neke lažne svobode.

Lahko je — to se je dogajalo že v času Jezusa Kristusa — reči ne: zanikati ali podvomiti o verski resnici. — Ti, ki se razglašaš za katoličana, moraš izhajati iz besede “da”.

— Kasneje boš s pomočjo študija mogel pojasniti razloge za svojo gotovost: da ni nasprotja — ne more ga biti — med Resnico in znanostjo, med Resnico in življenjem.

Ti je nadležno, ker na isti način vztrajam pri istih bistvenih stvareh? Ker se ne oziram na modne tokove? — Glej, pred stoletji je bila ravna črta definirana na isti način, ker je najjasnejši in najkrajši. Drugačna definicija bi se izkazala za bolj nerazumljivo in zapleteno.

Do zahtev svoje vere morda ne moreš pričakovati simpatije, moraš pa terjati spoštovanje.

Ne pozabi: čim bolj smo prepričani, tem bolj prepričamo.

Sektaši vpijejo proti temu, kar imenujejo “naš fanatizem”, ker stoletja minevajo, katoliška vera pa ostaja nespremenljiva.

Nasprotno pa fanatizem sektašev — ker se ne ozira na resnico — v vsakem obdobju zamenja svojo obleko in zoper Cerkev dviguje strašilo golih besed, izpraznjenih zaradi njihovih dejanj: “svoboda”, ki vklepa v verige; “napredek”, ki vodi nazaj v pragozd; “znanost”, ki skriva nevednost … Vedno kot ponjava, ki pokriva staro pokvarjeno blago.

Ko bi se le vsak dan krepil “tvoj fanatizem” za vero, edino obrambo edine resnice!

V določenih okoljih, predvsem na intelektualnem področju, je cenjeno in opazno nekakšno sektaško vodilo, včasih podprto celo s strani katoličanov, ki — s cinično vztrajnostjo — ohranja in širi obrekovanje z namenom očrniti Cerkev, posameznike ali ustanove, v nasprotju z vsakršno resnico in vsakršno logiko.

Môli vsak dan z vero: “Ut inimicos Sanctae Ecclesiae” — sovražnike, ker se kot takšni razglašajo oni — “humiliare digneris, te rogamus audi nos!” Razkrôpi, Gospod, tiste, ki te preganjajo, z jasnostjo tvoje luči, ki jo hočemo odločno širiti.

Krščanstvo je “nenavadno”, ne prilagaja se stvarem tega sveta. In to je morda njegova “največja neprijetnost” ter zastava, ki jo dvigajo posvetneži.

Kadar se spominjaš svojega preteklega življenja, ki je minilo brez napora in brez slave, pomisli, koliko časa si izgubil in kako ga lahko nadoknadiš: s pokoro in z večjo predanostjo.