Seznam točk

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Nekateri vero in zaupanje v Boga imenujejo nepremišljenost in predrznost.

Zaupati v Boga je norost …! pravijo. — Ali ni večja norost zaupati v samega sebe ali v druge ljudi?

Bodimo dovolj pogumni, da javno in nenehno živimo v skladu z našo sveto vero.

Nek drug človek vere mi je pisal: “Kadar si osamljen po sili razmer, takrat zares začutiš pomoč bratov. Ko razmišljam, da moram sedaj vse prenašati “sam”, mi pogosto pride na misel, da brez te “družbe, ki nas povezuje od daleč” — blagoslovljeno občestvo svetih! —, ne bi zmogel ohraniti tega optimizma, ki me napolnjuje.”

Tvoja vera je premalo dejavna. Lahko bi rekli, da je bolj vera pobožneža kot vera človeka, ki se bori za svetost.

Vera je v apostolatu nepogrešljiva zahteva, ki se velikokrat kaže v stalnem govorjenju o Bogu, čeprav sadovi kasnijo.

Če smo stanovitni, če vztrajamo zares prepričani, da Gospod to hoče, bo tudi v tvoji okolici, vsepovsod, opaziti znamenja krščanske revolucije: nekateri se bodo izročili, drugi bodo resno vzeli svoje notranje življenje in drugi — tisti najbolj slabotni — se bodo vsaj predramili.

Lemež, ki orje ledino in odpira brazdo, ne vidi ne semena ne sadu.

Tisti, ki nočejo razumeti, da vera zahteva služenje Cerkvi in dušam, prej ali slej obrnejo stvar na glavo in se nazadnje poslužujejo Cerkve in duš za svoje osebne cilje.

“Svetilke ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.”

Na koncu svojega bivanja na zemlji pa ukaže: “Euntes docete” — pojdite in učite. Hoče, da njegova luč sveti v dejanjih in v besedah njegovih učencev, tudi v tvojih.

Če bi kristjani zares živeli skladno s svojo vero, bi prišlo do največje revolucije vseh časov … Učinkovitost soodreševanja je odvisna tudi od vsakogar izmed nas! — Premisli o tem.

Ne bodi “teoretik”. Naše življenje mora dnevno spreminjati tiste veličastne ideale v vsakodnevno, junaško in plodovito resničnost.