Seznam točk

V knjigi »Brazda« je 24 točka na temo Notranje življenje .

Več doseže, kdor nadleguje bolj od blizu … Zato se približaj Bogu: prizadevaj si biti svet.

Notranje življenje rad primerjam z obleko, s svatbenim oblačilom, o katerem govori evangelij. Tkanino sestavlja vsaka posamezna navada ali pobožno dejanje, ki kakor vlakna dajejo blagu čvrstost. In tako kot na enem mestu strgano obleko preziramo, četudi je ostalo v dobrem stanju, tako tudi če moliš, če delaš …, vendar ne živiš spokorno — ali obratno —, tvoje življenje — če lahko tako rečem — ni dovršeno.

Kdaj boš dojel, da je tvoja edina možna pot resno iskanje svetosti!

Odloči se — ne bodi užaljen — Boga vzeti zares. Ta tvoja lahkotnost, če se proti njej ne boriš, se lahko konča v žalostni bogokletni burki.

Včasih pustiš, da se vzbudi tvoj slab značaj, ki nemalokrat pride na plano v neprimerni surovosti. Drugič ne poskrbiš, da bi svoje srce in svojo glavo pripravil z namenom, da bi bila prijetno bivališče za sveto Trojico … Vselej pa nazadnje ostaneš nekoliko oddaljen od Jezusa, ki ga slabo poznaš …

— Tako ne boš nikoli imel notranjega življenja.

“Iesus Christus, perfectus Deus, perfectus Homo” — Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek.

Mnogo je kristjanov, ki sledijo Kristusu in jih prevzame njegova božanskost, pozabljajo pa ga kot Človeka … in jim življenje nadnaravnih kreposti ne uspe — kljub vsemu instrumentariju zunanjih pobožnosti —, ker ne storijo ničesar za pridobitev človeških kreposti.

Zdravilo za vse: osebna svetost! — Zato so bili svetniki polni miru, srčnosti, veselja, gotovosti, odprtosti …

Do sedaj nisi razumel sporočila, ki ga kristjani prinašamo ostalim ljudem: skrito čudovitost notranjega življenja.

Kako lep nov svet postavljaš prednje!

Koliko novega si odkril! — Kljub temu pa si včasih prav naiven in misliš, da si videl vse, da si že vse dojel … Nato se z lastnimi rokami dotakneš edinstvenega in nedoumljivega bogastva zakladov našega Gospoda, ki ti bo vedno pokazal “kaj novega”, če ti odgovoriš z ljubeznijo in rahločutnostjo. Tedaj spoznaš, da si na začetku poti, kajti svetost temelji na poistovetenju z Bogom, s tem našim Bogom, ki je neskončen, neizčrpen.

“Božje stvari” razumemo bolj z ljubeznijo kot s študijem.

Zato moraš delati, moraš študirati, moraš sprejemati bolezen, moraš biti zmeren … in istočasno ljubiti!

Za tvoje dnevno spraševanje: Sem pustil, da je minila kakšna ura, brez da bi govoril z mojim Očetom Bogom? … Sem se pogovarjal z Njim s sinovsko ljubeznijo? — Zmoreš!

Ne varajmo se … — Bog ni senca, oddaljeno bitje, ki nas ustvari in nato zapusti; ni gospodar, ki gre in se ne vrne več. Čeprav tega ne zaznamo s svojimi čuti, je njegov obstoj veliko resničnejši kot obstoj vse stvarnosti, ki se je dotikamo in jo vidimo. Bog je tukaj, z nami, navzoč, živ: nas vidi, nas sliši, nas vodi in gleda naša najmanjša dejanja, naše najbolj skrite namene.

To verujemo …, vendar živimo, kot da Bog ne bi obstajal! Zato ker nimamo zanj niti ene misli, niti ene besede; ker Mu nismo pokorni, niti se ne trudimo obvladovati svojih strasti; ker Mu ne izkazujemo ljubezni in Mu ne zadoščujemo …

— Bomo še naprej živeli z mrtvo vero?

Koliko “nepopravljivih” dejanj bi popravil, če bi živel v božji navzočnosti.

Kako so srečne tiste blažene duše, ki slišijo govoriti o Jezusu — in On nam nenehno govori — ter Ga pri tem takoj priznajo kot Pot, Resnico in Življenje!

— Dobro ti je znano, da kadar nismo deležni te sreče, je to zato, ker nam je zmanjkalo odločnosti, da bi Mu sledili.

Znova si Kristusa začutil zelo blizu. — In znova si razumel, da moraš vse storiti za Njega.

Bolj se približaj Gospodu … bolj! — Tako da postane tvoj Prijatelj, tvoj Zaupnik, tvoj Voditelj.

Vsak dan opažaš, da si bolj zakoreninjen v Boga …, mi praviš. — Torej boš vsak dan bliže svojim bratom.

Če si doslej, preden si ga srečal, hotel teči skozi življenje z odprtimi očmi, da bi izvedel vse; od tega trenutka dalje … teci s čistim pogledom, da bi z Njim videl to, kar te resnično zanima.

Kadar je v človeku notranje življenje, se tako samodejno, kakor kri priteče v rano, zateče k Bogu v kakršnikoli težavi.

“To je moje Telo …” in Jezus se je žrtvoval, skrit pod podobo kruha. Zdaj je tam, s svojim mesom in s svojo krvjo, s svojo dušo in s svojo božanskostjo; enako kot tistega dne, ko je Tomaž položil prst v njegove veličastne rane.

Kljub temu pa greš tolikokrat mimo, ne da bi nakazal vsaj kratek pozdrav preprosto iz vljudnosti, kot storiš kateremukoli poznanemu človeku, ki ga srečaš na poti.

— Mnogo manj vere imaš kot Tomaž!

Če bi zato, da te osvobodijo, v ječo zaprli tvojega zaupnega prijatelja, ali se ne bi potrudil, da ga obiščeš, da se z njim pogovoriš, da mu prineseš kak dar, toplino prijateljstva, tolažbo? … In če bi te tisti pogovor z ujetnikom reševal zla in ti prinašal dobro …, ali bi ga opuščal? In če bi bil namesto prijatelja to tvoj lastni oče ali tvoj brat?

— Torej!

Jezus je ostal v sveti hostiji zaradi nas! Da bi nam stal ob strani, da bi nas podpiral, da bi nas vodil. — Ljubezen pa se poplača edino z ljubeznijo.

— Kako bi mogli opustiti zatekanje k tabernaklju, vsakodnevno, četudi le za nekaj minut, da Mu prinesemo svoj pozdrav ter svojo ljubezen kot otroci in bratje?

Si videl tisti prizor? — Neki narednik ali nepomemben podporočnik … Od spredaj se mu približa vojaški novinec dobrega videza, neprimerljivo bolje usposobljen od častnika, vendar ne gre brez pozdrava in odgovora nanj.

Premišljuj o tem kontrastu. — Iz tabernaklja tiste cerkve se Kristus — popoln Bog, popoln Človek —, ki je zate umrl na križu in ki ti daje vse dobrine, ki jih potrebuješ …, bliža tebi. Ti pa greš mimo, ne da bi se za to zmenil.

Začel si s svojim dnevnim obiskom …

— Ne čudi me, da mi rečeš: Začenjam noro ljubiti luč ob tabernaklju?

Naj dnevno ne manjka vzklik “Jezus, ljubim te” in — najmanj — eno duhovno obhajilo kot zadoščevanje za vsa onečaščenja in svetoskrunstva, ki jih On trpi zato, da bi bil z nami.