Seznam točk

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti.

Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu.

Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih prodnikih, ne da bi pustila sled.

Naj te prevzame začudenje in hvaležnost, ko pomisliš na besede Svetega Duha: »Elegit nos ante mundi constitutionem« — izbral nas je pred stvarjenjem sveta, »ut essemus sancti in conspectu eius!« — da bi bili sveti v njegovi navzočnosti.

— Biti svet ni lahko, a tudi ni težko. Biti svet pomeni biti dober kristjan: biti podoben Kristusu. — Kdor je bolj podoben Kristusu, je bolj krščanski, bolj Kristusov, bolj svet.

— In kakšna sredstva imamo? — Ista kot prvi verniki, ki so Jezusa videli ali pa so ga zaslutili preko pripovedovanja apostolov ali evangelistov.

Ne vem, kako bo v tvojem primeru …, vendar ti moram zaupati svojo notranjo ganjenost ob branju besed preroka Izaija: »Ego vocavi te nomine tuo, meus es tu!« — Jaz sem te poklical, pripeljal sem te v svojo Cerkev, moj si! Bog reče meni, da sem njegov! Treba bi bilo ponoreti od ljubezni!

Spominjajte vse ljudi — na poseben način pa mnoge družinske očete in matere, ki se štejejo za kristjane — da je “poklic”, božji poziv, Gospodova milost, izvoljenost s strani božje dobrote, razlog za sveti ponos, je radovoljno služenje vsem ljudem iz ljubezni do Jezusa Kristusa.

Ponavljaj z menoj: za starše ni žrtev, če jih Bog prosi za njihove otroke; prav tako za tiste, ki jih Gospod pokliče, ni žrtev hoditi za Njim.

Nasprotno, to je ogromna čast, velik in svet ponos, dokaz izvoljenosti, posebna ljubeznivost, ki jo je Bog razodel v določenem trenutku, vendar je bila v njegovih mislih vse od večnosti.

Sam sebi se zdim kot ubog ptiček, ki je bil navajen letati samo z drevesa na drevo, kvečjemu do balkona v tretjem nadstropju …, nekega dne je celo zbral pogum in se povzpel na streho skromne hiše, ki ni bila ravno nebotičnik …

Kar naenkrat pa našega ptiča zgrabi orel — po pomoti ga je zamenjal za mladiča svoje vrste — in v njegovih mogočnih krempljih se ptiček dviga, dviga se zelo visoko, nad gore in zasnežene vrhove, nad bele in modre in rožnate oblake, in še više, dokler ne gleda naravnost v sonce … Tedaj pa orel ptička spusti in mu reče: Pojdi, lêti! …

— Gospod, naj ne začnem spet letati tik ob zemlji! Naj me vselej razsvetljujejo žarki božanskega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Pomisli, kajti tako je: Kako dober je Gospod, ki me je poiskal, ki mi je dal spoznati to sveto pot, da bi bil učinkovit, da bi ljubil vse ljudi in jim prinašal mir in veselje!

— Ta misel se mora potem odraziti v konkretnih sklepih.

Veš, da ti božja milost ne bo manjkala, ker te je izbral od vekomaj. Če pa je s teboj tako ravnal, ti bo naklonil vso pomoč, da mu boš vdan kot njegov otrok.

— Pojdi torej z gotovostjo naprej po poti in mu v vsakem trenutku vračaj s svojo zvestobo.

Z obrazom na zemlji in v božji navzočnosti premišljuj o tem (kajti tako je), da si bolj umazana in zaničevanja vredna stvar kot smeti, ki jih pometajo.

— In kljub vsemu te je Gospod izbral.

Tudi jaz nisem mislil, da me bo Bog zgrabil tako, kot je to storil. Toda Gospod — dovôli mi, da ti to ponovim — nas ne prosi za dovoljenje, da bi nam “zakompliciral življenje”. On samo vstopi in … to je to!

Pogosto se zahvaljujmo za ta čudoviti klic, ki smo ga prejeli od Boga: naj bo naša hvaležnost resnična in globoka, tesno povezana s ponižnostjo.