Seznam točk

Božji otroci. — Nosilci edinega plamena, ki je zmožen razsvetliti zemeljske poti duš, edinega sijaja, v katerega nikdar ne bo vstopila temačnost, somrak ali zasenčenost.

— Gospod nas uporablja kakor bakle, da bi ta luč svetila … Od nas je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi, temveč da stopajo po stezah, ki vodijo do večnega življenja.

— Bog je moj Oče! — Če o tem premišljuješ, se ne boš oddaljil od te tolažilne misli.

— Jezus je moj zaupen prijatelj! (še eno odkritje) — ki me ljubi z vso božansko norostjo svojega srca.

— Sveti Duh je moj Tolažnik! — ki me ves čas vodi na moji poti.

Dobro pomisli. — Ti si od Boga … in Bog je tvoj.

Oče moj — tako ga nagovarjaj, z zaupanjem! — ki si v nebesih, poglej name s sočutno ljubeznijo in daj, da se odzovem.

— Raztôpi in vnemi moje srce iz brona, sežgi in očisti moje nemrtvičeno meso, napolni moj razum z nadnaravno lučjo, daj, da bo moj jezik glasnik Kristusove ljubezni in slave.

Kristus, ki se je vzpel na križ z razprostrtimi rokami, v drži večnega Duhovnika, hoče računati na nas — ki nismo nič! — da bi “vsem” ljudem prinesel sadove svojega odrešenja.

Gospod, radi se skrijemo v tvojo ranjeno dlan. Tesno nas stisni! Izžemi nas! Naj se znebimo vse zemeljske bede, naj se očistimo, se vnamemo, naj bomo prepojeni s tvojo krvjo!

— Potem pa nas zaženi daleč, daleč, v hrepenenju po žetvi, po vsak dan plodovitejšem sejanju iz ljubezni do Tebe.

Naj te ne bo strah, ne ustraši se, ne osupni in ne prepuščaj se neki lažni previdnosti.

Poziv k izpolnjevanju božje volje — tudi poklicanost — je nenaden, tako kot pri apostolih: srečati Kristusa in slediti njegovemu klicu …

— Nihče ni okleval: spoznati Kristusa in mu slediti je bilo eno in isto.

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti.

Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu.

Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih prodnikih, ne da bi pustila sled.

Žívi ob Kristusu! V evangeliju moraš biti še ena oseba več, tako da živiš skupaj s Petrom, z Janezom, z Andrejem …, kajti Kristus živi tudi zdaj: »Iesus Christus, heri et hodie, ipse et in saecula!« — Jezus Kristus živi! Tako danes kot včeraj: isti je na veke vekov.

Gospod, naj bodo tvoji otroci kot žareča žerjavica, brez plapolajočega ognja, ki se vidi od daleč. Žerjavica, ki zaneti prvo ognjeno iskro v vsakem srcu, s katerim se sreča …

— Ti boš storil, da se to iskrenje spremeni v požar: tvoji angeli — to vem, ker sem videl — znajo zelo dobro razpihati žerjavico v srcih …, srce, ki je očiščeno pepela, pa lahko pripada samo tebi.

Naj te prevzame začudenje in hvaležnost, ko pomisliš na besede Svetega Duha: »Elegit nos ante mundi constitutionem« — izbral nas je pred stvarjenjem sveta, »ut essemus sancti in conspectu eius!« — da bi bili sveti v njegovi navzočnosti.

— Biti svet ni lahko, a tudi ni težko. Biti svet pomeni biti dober kristjan: biti podoben Kristusu. — Kdor je bolj podoben Kristusu, je bolj krščanski, bolj Kristusov, bolj svet.

— In kakšna sredstva imamo? — Ista kot prvi verniki, ki so Jezusa videli ali pa so ga zaslutili preko pripovedovanja apostolov ali evangelistov.

Koliko dolguješ svojemu Očetu-Bogu! — Dal ti je obstoj, razum, voljo …; dal ti je milost: Svetega Duha; Jezusa v hostiji; božje otroštvo; presveto Devico Marijo, božjo in našo Mater; dal ti je možnost, da se udeležuješ svete maše, in naklanja ti odpuščanje tvojih grehov, tolikokrat ti daje svoje odpuščanje! Dal ti je nešteto darov in nekateri med njimi so izredni …

— Povej mi, sin, kako si se odzval? Kako se odzivaš?

Ne vem, kako bo v tvojem primeru …, vendar ti moram zaupati svojo notranjo ganjenost ob branju besed preroka Izaija: »Ego vocavi te nomine tuo, meus es tu!« — Jaz sem te poklical, pripeljal sem te v svojo Cerkev, moj si! Bog reče meni, da sem njegov! Treba bi bilo ponoreti od ljubezni!

O Jezus …, utrdi naše duše, izravnaj pot, predvsem pa nas opijani s svojo ljubeznijo! Na ta način nas napravi za žive kresove, ki bodo vžgali zemljo z božanskim ognjem, ki si ga Ti prinesel.

To, da se malo bolj približamo Bogu, pomeni biti pripravljeni na novo spreobrnjenje, na novo prečiščenje, na pozorno poslušanje njegovih navdihov — svetih želja, ki jih spodbuja v naših dušah — in prenašanje le-teh v dejanja.

S čim se bahaš? — Vsak zagon, ki te žene, je od Njega. Ravnaj skladno s tem.

Kakšno spoštovanje, kakšno čast, kakšno ljubezen moramo občutiti do ene same duše ob dejstvu, da jo Bog ljubi kot nekaj svojega!

Hrepenenje: ko bi le hoteli dneve, ki nam jih daje Gospod, uporabljati samo za to, da bi mu ugajali!

Želim, da ravnaš tako kot sta ravnala Peter in Janez: da v svojo molitev, v pogovor z Jezusom, preneseš potrebe svojih prijateljev, svojih kolegov …, in da jim nato s svojim zgledom lahko rečeš: »Respice in nos!« — Poglejte me!

Kadar človek neko osebo zelo ljubi, želi vedeti vse, kar je v povezavi z njo.

— Premisli: je v tebi lakota po spoznavanju Kristusa? Kajti … v tolikšni meri ga ljubiš.

Lažejo — ali pa se motijo — tisti, ki trdijo, da smo duhovniki sami: več družbe imamo kot kdorkoli, saj nas stalno spremlja Gospod, s katerim moramo biti nenehno povezani.

— Zaljubljeni smo v Ljubezen, v Začetnika ljubezni!

Sam sebi se zdim kot ubog ptiček, ki je bil navajen letati samo z drevesa na drevo, kvečjemu do balkona v tretjem nadstropju …, nekega dne je celo zbral pogum in se povzpel na streho skromne hiše, ki ni bila ravno nebotičnik …

Kar naenkrat pa našega ptiča zgrabi orel — po pomoti ga je zamenjal za mladiča svoje vrste — in v njegovih mogočnih krempljih se ptiček dviga, dviga se zelo visoko, nad gore in zasnežene vrhove, nad bele in modre in rožnate oblake, in še više, dokler ne gleda naravnost v sonce … Tedaj pa orel ptička spusti in mu reče: Pojdi, lêti! …

— Gospod, naj ne začnem spet letati tik ob zemlji! Naj me vselej razsvetljujejo žarki božanskega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Tako je zaključeval molitev naš prijatelj: “Ljubim voljo svojega Boga. Zato naj me v popolni predanosti On vodi, kakor in kamor hoče.”

Prôsi Očeta, Sina in Svetega Duha in svojo Mater, naj ti pomagajo spoznati samega sebe in jokati nad tem kupom umazanih stvari, ki so šle skozi tebe in za seboj pustile — joj! — toliko usedline … — Istočasno pa, ne da bi se hotel oddaljiti od tega premišljevanja, mu reci: Daj mi, Jezus, ljubezen kakor kres prečiščenja, kjer naj moje ubogo meso, moje ubogo srce, moja uboga duša, moje ubogo telo zgorijo in se očistijo vse zemeljske bede … In ko bom povsem izpraznjen samega sebe, me napolni Ti. Naj se ne navežem na nič tu spodaj; naj bo moja opora vedno ljubezen.

Zase si ne žêli ničesar, niti dobrega niti slabega: žêli si samo to, kar hoče Bog.

Naj bo karkoli, če pride iz njegovih rok, od Boga, pa naj se v človeških očeh zdi še tako slabo, se bo tebi z Gospodovo pomočjo zdelo dobro, zelo dobro! In vedno bolj prepričan boš govoril: »Et in tribulatione mea dilatasti me … et calix tuus inebrians, quam praeclarus est!« — V stiskah sem se veselil …, kako čudovit je tvoj kelih, ki opaja vse moje bitje!