Seznam točk

Zase si ne žêli ničesar, niti dobrega niti slabega: žêli si samo to, kar hoče Bog.

Naj bo karkoli, če pride iz njegovih rok, od Boga, pa naj se v človeških očeh zdi še tako slabo, se bo tebi z Gospodovo pomočjo zdelo dobro, zelo dobro! In vedno bolj prepričan boš govoril: »Et in tribulatione mea dilatasti me … et calix tuus inebrians, quam praeclarus est!« — V stiskah sem se veselil …, kako čudovit je tvoj kelih, ki opaja vse moje bitje!

Daj mi, Jezus, križ brez cirenejcev. Narobe sem rekel, tvojo milost, tvojo pomoč bom potreboval kot vedno; bodi Ti moj Cirenejec. S teboj, moj Bog, ni preizkušnje, ki bi me prestrašila …

— Kaj pa če bi moj križ bil naveličanost, žalost? — Jaz ti rečem, Gospod, da bom s teboj veselo žalosten.

Če Te ne izgubim, zame ne bo trpljenja, ki bi bilo trpljenje.

Nespametni otrok joka in cepeta, ko njegova ljubezniva mati vbode iglo v njegov prst, da mu izdere trn, ki se je vanj zasadil … Razsodni otrok morda z očmi v solzah — ker je meso šibko — hvaležno gleda svojo dobro mater, ki mu povzroča nekoliko trpljenja, da ga obvaruje hujšega zla.

— Jezus, naj bom razsodni otrok.

Vsak dan malo več — tako kot pri rezljanju kamna ali lesa. Treba je obrusiti hrapave dele, odstranjevati hibe našega osebnega življenja z duhom pokore, z drobnimi mrtvičenji, ki so dveh vrst: aktivna mrtvičenja — tista, ki jih iščemo kakor cvetlice, ki jih nabiramo skozi ves dan — in pasivna, ki prihajajo od zunaj in nam jih je težko sprejeti. Nato Jezus Kristus doda, kar še manjka.

— Kako čudovito razpelo boš postal, če se odzoveš velikodušno, veselo, popolnoma!

V kontemplaciji premišljuj in doživljaj Kristusovo trpljenje skupaj z Njim: vsak dan nastavi svoj hrbet, ko ga bičajo; ponudi svojo glavo trnovi kroni.

— V moji deželi pravijo: “Ljubezen se z ljubeznijo vrača.”

So trenutki, ko ti je odvzeta tista zedinjenost z Gospodom, ki ti je celo v spanju dajala nenehno molitev, in se zdi, kot da se upiraš božji volji.

— To je slabotnost, to dobro veš. Ljubi križ; ljubi pomanjkanje tolikih stvari, ki jih ves svet šteje za potrebne; ovire za začetek ali … nadaljevanje poti; tvojo majhnost sámo in tvojo duhovno bednost.

— Izročaj z učinkovito voljo, kar je tvojega in tvojih domačih: človeško gledano to ni malo; v nadnaravni luči ni to nič.

Ljubiti križ pomeni znati rade volje iskati to, kar je nadležno, iz ljubezni do Kristusa, čeprav je težko in zato, ker je težko … Iz izkušnje veš, da je to dvoje združljivo.

Bodi zahteven do sebe brez strahu. Mnogo duš tako dela v svojem skritem življenju, da bi blestel le Gospod.

Želel bi, da se ti in jaz odzoveva tako kot tisti človek — ki je hotel biti zelo božji — na praznik svete družine, ki se je takrat obhajal v osmini Gospodovega razglašenja.

— “Ne manjka mi drobnih križev. Včeraj mi je bilo zaradi enega tako hudo, da me je spravil v jok. Danes pa mi je dal misliti, da moj oče in gospod, sveti Jožef, in moja sveta Mati Marija nista hotela pustiti »svojega otroka« brez božičnega darila. Darilo pa je bila luč, da sem spoznal svojo nehvaležnost do Jezusa zaradi skromnega odziva na milost in svojo ogromno napako, ki je v tem, da s svojim nizkotnim vedenjem nasprotujem presveti volji Boga, ki me hoče imeti za svoje orodje.”

Ne bodimo — ne moremo biti! — osladni kristjani: na zemlji mora biti prisotno trpljenje in križ.

V tem našem življenju je treba računati s križem. Kdor ne računa s križem, ni kristjan … in se ne bo mogel izogniti srečanju s “svojim križem”, v katerem bo obupal.

Sedaj, ko je križ resen, težak, uredi Jezus zadeve tako, da nas navda z mirom: postane naš cirenejec, da bi bilo breme lažje.

Tedaj mu poln zaupanja reci: Gospod, kakšen je ta križ? Križ brez križa. Ker poznam recept, da se predam Tebi, bodo s tvojo pomočjo odslej vsi moji križi takšni.

Potrdi v svoji duši star sklep tistega prijatelja: Gospod, hočem trpljenje, ne zbujanja pozornosti.

Imeti križ pomeni imeti veselje: pomeni imeti Tebe, Gospod!

Križ — sveti križ! — je težak.

— Na eni strani moji grehi. Na drugi žalostna stvarnost trpljenja naše Matere Cerkve; otopelost mnogih katoličanov, ki “hočejo brez hotenja”; ločenost od ljubljenih oseb zaradi različnih razlogov; bolezni in stiske, tuje in lastne …

Križ — sveti križ! — je težak: »Fiat, adimpleatur …!« — Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo slavljena in vekomaj poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja nad vsemi stvarmi! Amen. Amen.

Kadar hodimo, kjer hodi Kristus; ko duša ni več vdana v usodo, ampak se zedini s križem — se oblikuje po križu; kadar ljubimo božjo voljo; kadar si želimo križa …, tedaj, samo tedaj ga nosi On.

Združi trpljenje — zunanji ali notranji križ — z božjo voljo, tako da velikodušno rečeš »fiat!«, in navdalo te bo veselje in mir.

Takole je molil neki duhovnik v težkih trenutkih: “Jezus, naj pride križ, ki ga Ti hočeš. Že sedaj ga sprejemam z veseljem in ga blagoslavljam z bogatim blagoslovom svojega duhovništva.”

Kadar te doleti močan udarec, križ, se ne smeš užalostiti. Nasprotno, z veselim obličjem se moraš zahvaliti Gospodu.

Gospod, ne moti me, če to tisočkrat ponovim: hočem te spremljati, trpeti s Teboj v ponižanjih in krutosti tvojega trpljenja in križa.

O Jezus, hočem biti ogenj, nor od ljubezni! Želim, da bi bila že samo moja navzočnost dovolj, da vžgem svet z neugasljivim požarom, veliko kilometrov naokrog. Hočem vedeti, da sem tvoj. Potem pa naj pride križ …

— Čudovita pot! Trpeti, ljubiti, verovati.

Ljubezen do Boga nas vabi, da nosimo križ pokončno …, da na svojih ramenih čutimo breme vsega človeštva, in da v okoliščinah, ki so lastne stanu in delu vsakega izmed nas, izpolnjujemo jasne in obenem ljubeznive načrte Očetove volje.