Seznam točk

Znotraj te popolne nenavezanosti, za katero nas prosi Gospod, vam bom pokazal še drugo posebno pomembno točko: zdravje. Sedaj vas je večina mladih; nahajate se v tem izrednem obdobju polnosti življenja, ki prekipeva od energije. Toda čas mineva in neizogibno se začne opažati telesna izčrpanost; zatem pridejo omejitve zrelosti in nazadnje starostna bolehnost. Razen tega lahko kdorkoli izmed nas v kateremkoli trenutku zboli ali utrpi kakšno telesno poškodbo.

Samo če s pravilno naravnanostjo krščansko izkoristimo obdobje fizičnega zdravja, dobre čase, bomo z nadnaravnim veseljem sprejeli tudi dogodke, ki jih ljudje zmotno opredeljujejo kot slabe. Ne da bi se preveč spuščal v podrobnosti, bi vam rad posredoval svojo lastno izkušnjo. Kadar smo bolni, smo morda težavni: ne strežejo mi dobro, nihče se ne zanima zame, ne skrbijo zame tako, kot si zaslužim, nihče me ne razume … Hudič, ki je vedno na preži, napada z vseh strani. V bolezni je njegova taktika spodbujanje neke vrste psihoze, ki ločuje od Boga, ki zagreni okolje ali uniči ta zaklad zaslug, ki ga v dobro vseh duš dosežemo, kadar bolečino sprejemamo z nadnaravnim optimizmom — kadar ljubimo! Če je torej božja volja, da nas doseže udarec bridkosti, vzemite to kot znamenje, da nas šteje za dovolj zrele, da bi nas tesneje povezal s svojim odrešujočim križem.

Potrebna je vnaprejšnja priprava, ki jo vsak dan udejanjamo s sveto nenavezanostjo do sebe, da bi bili pripravljeni mirno prenašati bolezen ali nesrečo, če jo bo Gospod dopustil. Poslužujte se že običajnih priložnosti, kakšne odpovedi, bolečine v njenih majhnih običajnih oblikah, mrtvičenja, in vadite se v krščanskih krepostih.

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Če se ne boriš, mi ne govori, da se poskušaš bolj poistovetiti s Kristusom, ga spoznati in ljubiti. Kadar se podamo na gotovo pot hoje za Kristusom, ko se vedemo kot božji otroci, takrat nam ni skrito, kaj nas čaka: sveti križ, ki ga moramo gledati kot središčno točko, na katero se opira naše upanje, da se bomo združili z Gospodom.

Že vnaprej ti povem, da ta načrt nikakor ni lagoden podvig; da živeti na način, ki nam ga kaže Gospod, zahteva napor. Prebral vam bom naštevanje apostola, ko navaja svoje pripetljaje in svoje trpljenje, ker je izpolnjeval Jezusovo voljo: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset (udarcev). Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem preživel na odprtem morju. Velikokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati, v trudu in mukah, velikokrat v bedenju, v lakoti in žeji, velikokrat v postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še to, kar me vsak dan zaposluje, skrb za vse Cerkve.

V teh pogovorih z Gospodom se rad omejim na resničnost, v kateri se gibljemo, ne da bi si izmišljal teorije ali sanjal o velikih odpovedih in o junaštvih, do katerih običajno ne pride. Pomembno je, da izkoristimo čas, ki nam polzi iz rok in je po merilih kristjana več kot zlato, ker predstavlja predokus slave, ki nam bo dana kasneje.

Razumljivo je, da se v našem dnevu ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju. Mi bomo odkrivali nizkotnost naše sebičnosti, kremplje čutnosti, zaušnice nekoristnega in bedastega ponosa ter mnoge druge nenačelnosti: tolike, tolike slabosti. Da bi izgubili pogum? Ne. S svetim Pavlom ponavljajmo Gospodu: Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!