Seznam točk

Čas je, da se zatečeš k tvoji blaženi nebeški Materi, da te sprejme v svoje naročje in ti od svojega Sina izprosi usmiljen pogled. In takoj poskusi narediti konkreten sklep: odtrgaj se že enkrat — pa čeprav boli — od te podrobnosti, ki te ovira in ki jo Bog in ti dobro poznata. Napuh, čutnost, pomanjkanje nadnaravnega čuta se bodo združili in ti prišepetavali: Tole? Saj to je vendar trapasta, nepomembna okoliščina! Ne da bi se še naprej ukvarjal s to skušnjavo, ti odgovôri: Izročil se bom tudi v tej božji zahtevi! Za to imaš veliko razlogov: ljubezen se na poseben način izraža v malenkostih. Običajno so žrtve, za katere nas prosi Gospod, tiste najtežje, čisto majhne, toda tako stalne in dragocene kakor bitje srca.

Koliko mater poznaš, ki so postale junakinje kakšnega herojskega, izrednega dejanju? Malo, zelo malo. Toda ti in jaz poznava mnoge junaške, zares junaške matere, ki se ne pojavljajo pri ničemer, kar bi zbujalo pozornost, ki nikoli ne bodo postale senzacionalna novica, kakor temu pravijo. Vendar se v vsakem trenutku življenja nenehno odpovedujejo same sebi, se z veseljem odrekajo temu, kar je všeč njim, svojemu času, svojim možnostim uveljavitve ali doseganja uspehov, vse zato, da bi dneve svojih otrok obložile s srečo.

Poglejmo še druge primere, prav tako vzete iz vsakdanjega življenja. O njih govori sveti Pavel: Tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado. Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejominljiv venec, mi pa neminljivega. Dovolj je, da malo pogledate okrog sebe. Poglejte, kolikim žrtvam se ljudje, ženske in moški, podvržejo z dobro ali slabo voljo, zato da skrbijo za svoje telo, da ohranjajo zdravje, da bi bili od drugih deležni spoštovanja … Kaj pa mi? Ali ne bomo zmožni biti ganjeni ob tej neizmerni božji ljubezni, na katero se človeštvo tako slabo odziva, in ne bomo mrtvičili, kar je potrebno mrtvičiti, da bosta naš razum in naše srce bolj pozorna na Gospoda?

Krščanski čut se je v zavesti mnogih ljudi sprevrgel do te mere, da kadar je govora o mrtvičenju in pokori, pomislijo samo na dolgotrajen post in spokorniške pasove, ki se omenjajo v občudovanja vrednih življenjepisih nekaterih svetnikov. Na začetku tega razmišljanja smo postavili jasno vodilo, da moramo kot zgled našega ravnanja posnemati Jezusa Kristusa. Res je, na začetku svojega učenja se je nanj pripravil tako, da se je umaknil v puščavo in se postil štirideset dni in štirideset noči. Toda pred in po tem je živel krepost zmernosti s tolikšno naravnostjo, da so njegovi sovražniki to izkoristili in mu opravljivo očitali, da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Rad bi, da bi v vsej njeni globini odkrili to preprostost Učitelja, ki se ne postavlja s svojim spokornim življenjem. On namreč od tebe pričakuje enako: Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tako se moraš vaditi v duhu spokornosti: pred Bogom kakor otrok, kakor malček, ki svojemu očetu pokaže, kako ga ima rad, tako da se odpove svojim malim zakladom brez vrednosti — praznemu tulcu, vojačku brez glave, zamašku od steklenice. Težko mu je narediti ta korak, toda ljubezen na koncu zmore več in zadovoljen iztegne roko.