Seznam točk

Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.

Exhortamur ne in vacuum gratiam Dei recipiatis, svarimo vas pred tem, da ne bi Božje milosti prejemali zaman. Kajti Božja milost bo v tem postnem času lahko napolnila naše duše, če le ne zapremo vrat srca. Moramo biti prav razpoloženi, imeti željo, da bi se resnično spremenili, ne da bi se igrali z Gospodovo milostjo.

Nerad govorim o strahu, kajti to, kar žene kristjana, je ljubezen Boga, ki se nam je razodel v Kristusu in nas uči ljubiti vse ljudi, vse stvarstvo; moramo pa govoriti o odgovornosti, o resnosti. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati, nas opozarja isti apostol.

Treba se je odločiti. Ni dopustno živeti z dvema prižganima svečama, ki ju po ljudskem reku hoče imeti vsak človek: eno za sv. Mihaela, drugo za hudiča. Treba je ugasniti hudičevo svečo. Naše življenje moramo preživeti tako, da popolnoma zažari v služenju Gospodu. Če je naše prizadevanje za svetost odkrito, če smo voljni izročiti se Božjim rokam, se bo vse prav izteklo. On je vedno pripravljen deliti svojo milost, v tem času še posebej milost za novo spreobrnjenje, da izboljšamo svoje krščansko življenje.

Tega postnega časa ne moremo jemati le kot še eno obdobje več, kot ciklično ponavljanje liturgičnih časov. To je edinstven trenutek, je Božja pomoč, ki jo moramo sprejeti. Jezus gre mimo nas in pričakuje — danes, v tem trenutku —, velik preobrat.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis, sedaj je pravi trenutek, to je lahko dan rešitve. Spet se zaslišijo žvižgi dobrega Pastirja z ljubeznivim klicem: ego vocavi te nomine tuo. Vsakega od nas kliče po imenu, z domačim imenom, kot nas kličejo tisti, ki nas imajo radi. Jezusove nežnosti do nas ni mogoče izraziti z besedami.

Premišljujte z menoj o tej čudoviti Božji ljubezni: Gospod nam stopi naproti, nas čaka, stoji ob poti, da ga moramo videti. Pokliče nas osebno, nam govori o naših stvareh, ki so tudi njegove, da nagne našo vest k skrušenosti in jo odpre za velikodušnost, da vtisne v naše duše željo po zvestobi, po tem, da bi se lahko imenovali njegovi učenci. Zadošča nam zaznati te intimne besede milosti, ki nam tolikokrat zvenijo kot ljubeznivi očitek, da se zavemo, da nas ni pozabil v vsem tem času, ko ga po naši krivdi nismo videli. Kristus nas ljubi z neusahljivo ljubeznijo, ki je mogoča le v njegovem Božjem srcu.

Glejte, kako vztraja: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Če ti torej On obljublja slavo, svojo ljubezen, in ti jo ob svojem času tudi da, kaj boš ti dal Gospodu? Kako boš odgovoril, kako bom jaz odgovoril na to ljubezen Jezusa, ki prihaja mimo?

Ecce nunc dies salutis, tukaj pred nami je ta dan rešitve. Klic dobrega Pastirja je prišel do nas: ego vocavi te nomine tuo, poklical sem tebe, po imenu. Odgovoriti moramo — ljubezen se z ljubeznijo vrača —, in reči: ecce ego quia vocasti me, tukaj sem, kajti klical si me. Odločen sem, da ta postni čas ne preide mimo kakor voda, ki teče čez kamne in ne pusti sledov. Pustil se bom prežeti, preoblikovati; spreobrnil se bom, znova se bom obrnil h Gospodu in ga ljubil, kot On želi, da ga ljubimo.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. "Kaj ostane od tvojega srca," pravi sveti Avguštin, "da bi lahko ljubil samega sebe? Kaj ostane od tvoje duše, kaj od tvojega razuma? Ex toto," pravi. "Totum exigit te, qui fecit te," tisti, ki te je ustvaril, zahteva od tebe vse.