Seznam točk

Nekaj podobnega se je zgodilo z nami. Brez večjih naporov bi lahko našli med svojimi sorodniki, prijatelji in kolegi, da ne rečem po vsem širnem svetu, toliko drugih ljudi, ki so vrednejši Kristusovega klica. Preprostejših, modrejših, vplivnejših, pomembnejših, hvaležnejših in plemenitejših.

Kar sram me je, ko premišljam o tem. Vem pa tudi, da naša človeška logika ne more razložiti delovanja milosti. Bog navadno uporablja revno orodje, da je jasno razvidno, da je to Njegovo delo. S tresočim glasom se sveti Pavel spominja svojega poklica: Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Tako piše Savel iz Tarza, močnega značaja in elana, ki ju je zgodovina še bolj poudarila.

Kot sem rekel, čisto brez naših zaslug. Kajti poklic temelji na zavestnem spoznanju naše bede, na spoznanju, da so svetloba, ki osvetljuje naše duše — vera —, ljubezen, s katero ljubimo — dobrota —, in želja, ki nas utrjuje — upanje —, Božji darovi. Zato, če ne rastemo v ponižnosti, izgubljamo izpred oči namen Božje izvolitve: ut essemus sancti, osebno svetost.

Iz te ponižnosti pa zdaj lahko razumemo vso čudovitost Božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih.

Cilj ni lahek: poistovetiti se s Kristusom. Vendar tudi ni težak, če živimo, kot nas je Gospod učil, če dnevno stopimo v stik z njegovo besedo, če prepojimo svoje življenje z resničnostjo zakramenta, z evharistijo, ki nam jo je On dal kot hrano, kajti kristjanova pot je shojena, kot pravi stara pesem iz mojih krajev. Bog nas je poklical jasno in nedvoumno. Kot modri z Vzhoda smo odkrili zvezdo, luč in smer na nebu svoje duše.

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit. To je tudi naša izkušnja. Tudi mi smo opazili, da se nam v duši počasi prižiga nov plamen: želja biti kristjani v polnosti; če mi dovolite, da se tako izrazim, hrepenenje po tem, da bi Boga vzeli zares. Če bi zdajle vsak izmed vas začel na glas pripovedovati, kako je prišel do nadnaravnega poklica, bi ostali presodili, da je vse to nekaj Božjega. Zahvalimo se Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu svetemu Duhu in sveti Mariji, po kateri nam prihajajo vse milosti iz nebes, za ta dar, ki je, poleg vere, največji, kar jih Gospod lahko podeli ustvarjenemu bitju — konkretno hrepenenje po polnosti ljubezni, v prepričanju, da je svetost sredi poklicnih, družbenih nalog tudi potrebna in ne samo mogoča.

Pomislite, s kakšno obzirnostjo nas vabi Gospod. Uporablja človeške besede kot kak zaljubljenec: Poklical sem te po imenu: moj si! Bog, ki je lepota, veličina, modrost, nam naznanja, da smo njegovi, da nas je izvolil po svoji neskončni ljubezni. Potrebno je trdno življenje vere, da ne bi skazili te čudovite stvari, ki nam jo Božja previdnost polaga v roke. Vera, kot so jo imeli modri z Vzhoda. Prepričanje, da nam ne puščava ne viharji ne mirne oaze ne bodo preprečile, da bi dospeli do cilja v večnem Betlehemu — do dokončnega življenja z Bogom.

Pot vere je pot žrtve. Krščanski poklic nas ne vleče stran od našega mesta, zahteva pa, da zapustimo vse tisto, kar ni po Božji volji. Luč, ki se prižge, je le začetek. Moramo ji slediti, če hočemo, da ta jasnost postane zvezda in nato sonce. "Dokler so modri bili v Perziji," piše sveti Janez Zlatousti, "so videli le zvezdo. Ko pa so zapustili svojo domovino, so zagledali sámo sonce pravičnosti. Lahko bi rekli, da ne bi več videli zvezde, če bi ostali doma. Pohitimo tudi mi in, čeprav nam vsi postavljajo ovire, tecimo v hišo tega Deteta."

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit. Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Še danes se ta prizor ponavlja. So ljudje, ki se nad Božjo veličino, nad človeško in globoko krščansko odločitvijo, da dosledno živimo svojo vero, čudijo ter se osupli celo pohujšujejo. Rekli bi, da ne dojemajo druge stvarnosti, kot je tista, ki jim jo dopuščajo njihova omejena zemeljska obzorja. Pred velikodušnostjo, ki jo zaznajo v ljudeh, ki so zaslišali Gospodov klic, se nejevoljno nasmihajo, se ustrašijo ali pa — v primerih, ki se zdijo resnično patološki —, osredotočijo vse svoje sile, da bi otežkočili sveto odločitev, ki jo je kdo zavestno in popolnoma svobodno sprejel.

Nekajkrat sem bil priča nečesa, kar bi lahko označili kot množično gibanje proti tistim, ki so se odločili posvetiti vse svoje življenje služenju Bogu in ljudem. Nekateri so prepričani, da Gospod ne more izbrati, kogar hoče, ne da bi najprej prosil za dovoljenje njih in nato izvolil druge ljudi; da človek ni zmožen popolne svobode, da na Ljubezen odgovori pritrdilno, ali pa jo zavrne. Nadnaravno življenje vsake duše je za take osebe nekaj postranskega. Mislijo, da je temu vredno namenjati pozornost, toda šele potem, ko so zadovoljili male udobnosti in človeške sebičnosti. Če bi bilo tako, kaj bi ostalo od krščanstva? So Jezusove ljubeznive, a istočasno zahtevne besede samo zato, da jih poslušamo, ali pa zato, da jih poslušamo in delamo po njih? On je rekel: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Naš Gospod se obrača na vse ljudi, vsem pravi, naj pridejo k njemu, naj bodo sveti. Ne kliče samo Treh kraljev, ki so bili modri in mogočni. Že pred tem je poslal betlehemskim pastirjem ne le zvezde, ampak enega izmed njegovih angelov. Vsi pa, revni in bogati, modri in preprosti, morajo gojiti v svojih dušah ponižnost, ki jim omogoča, da slišijo Božji glas.

Poglejte Herodov primer! To je mogočnež, ki ima možnost, da se posvetuje z učenjaki: Sklical je vse velike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Njegova oblast in znanje ga ne pripeljeta do tega, da bi spoznal Boga. Njegovo zakrknjeno srce uporablja moč in znanje le za hudobijo. Vodi ga nesmiselna želja, da bi uničil Boga, prezir do življenja peščice nedolžnih otrok.

Nadaljujmo z branjem evangelija: Rekli so mu: "V Betlehemu v Judeji, kajti takole je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela." Ne moremo prezreti teh podrobnosti Božjega usmiljenja: tisti, ki naj bi odrešil svet, se rodi v izgubljeni vasici. Kajti Bog ne gleda na osebo, kot nam stalno ponavlja Sveto pismo. Če hoče povabiti dušo v polnost življenja v veri, se ne ozira na premoženje, na družinsko poreklo, na stopnjo učenosti. Poklic je pred vsem tem: zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.

Najprej je poklic. Bog nas ljubi, še preden se znamo obrniti k njemu, in vsadi v nas ljubezen, s katero mu lahko odgovorimo. Očetovska dobrota Boga nam prihaja naproti. Naš Gospod ni samo pravičen, je veliko več: je usmiljen. Ne čaka, da bi mi prišli k njemu. On naredi prvi korak z nedvoumno očetovsko ljubeznivostjo.

Že nekaj časa rad molim ganljivo molitev k sv. Jožefu, ki nam jo med drugimi Cerkev priporoča za pripravo na sv. mašo: O srečni mož, blaženi Jožef, ki ti je bilo dano, da si Boga, katerega je mnogo kraljev želelo videti, pa ga niso videli, slišati, pa ga niso slišali, ne samo videl in slišal, marveč tudi nosil in poljubljal, oblačil in varoval: prosi za nas! Ta molitev nas bo vodila k zadnji temi, ki se je bom danes dotaknil: to je prisrčen Jožefov odnos do Jezusa.

Za sv. Jožefa je bilo Jezusovo življenje stalno odkrivanje lastnega poklica. V začetku smo se spominjali prvih let, ki so bila polna navideznih kontrastov: češčenje in beg, veličastnost modrih in uboštvo hlevčka, angelsko petje in tišina ljudi. Ko pride čas daritve v templju, Jožef, ki je v skromni dar prinesel dve grlici, vidi, kako Simeon in Ana proglasita, da je Jezus Mesija. Njegov oče in mati sta se čudila temu, pravi sveti Luka. Kasneje, ko Otrok ostane sam v templju, ne da bi se Marija in Jožef tega zavedala, in ga po treh dneh iskanja najdeta, isti evangelist pravi, da sta bila presenečena.

Jožef je presenečen, Jožef se čudi. Bog mu razodeva svoje načrte in on si prizadeva, da bi jih razumel. Kot vsaka duša, ki hoče od blizu slediti Jezusu, takoj odkrije, da s počasnim korakom to ne bo šlo, da rutinsko to ne gre. Kajti Bog se ne zadovolji z ohranjevanjem na osvojeni ravni, s počitkom v doseženem. Bog stalno zahteva več in njegova pota niso naša, človeška pota. Sveti Jožef se je, kot še noben človek pred njim ali po njem, od Jezusa naučil pozorno spoznavati Božja čudesa, imeti odprto dušo in srce.