Seznam točk

Pri opisovanju duha združenja, ki sem mu posvetil svoje življenje, Opus Dei, sem rekel, da se opira, kot na tečajih, na redno delo, na poklicno delo, ki ga opravljamo sredi sveta. Božji poklic nam daje poslanstvo, nas vabi k sodelovanju pri edinstveni nalogi Cerkve, da bi tako bili Kristusove priče pred nam enakimi soljudmi in vse reči usmerjali k Bogu.

Poklic prižge luč, s katero spoznamo pomen svojega obstoja; da se po sijaju vere prepričamo o tem, zakaj smo na svetu. Naša sedanjost, preteklost in prihodnost dobijo novo razsežnost, globino, ki je prej nismo slutili. Vsi dogodki in pripetljaji zasedajo sedaj svoje pravo mesto; razumemo, kam nas hoče Gospod voditi, in čutimo, da nas prevzema ta naloga, ki nam je zaupana.

Bog nas izvleče iz teme naše nevednosti, iz negotove hoje med dogodki zgodovine, in nas pokliče z močnim glasom, kot je nekega dne poklical Petra in Andreja: Venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi, pa naj se znajdemo v katerem koli položaju na svetu.

Kdor živi iz vere, more srečati težave in boje, bolečino in celo grenkobo, nikdar pa malodušja in tesnobe, ker ve, da je njegovo življenje koristno, ve, zakaj je prišel na svet. Ego sum lux mundi, je vzkliknil Kristus; qui sequitur me non ambulat in tenebris, sed habebit lumen vitae. Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.

Če naj bi bili vredni te Božje luči, je treba ljubiti, ponižno priznati našo potrebo po odrešenju in reči s Petrom: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. Če v resnici delamo tako, če pustimo, da Božji klic prodre v našo notranjost, bomo lahko resnično vzkliknili, da ne hodimo v temi, saj nad našo bednostjo in našimi osebnimi napakami sveti Božja luč, kot sonce sveti nad nevihto.

Vera in krščanski poklic vplivata na vse naše bivanje in ne samo na del. Odnos do Boga je neizogibno odnos predanosti, ki dobi pomen celotnosti. Človek vere zre na življenje v vseh razsežnostih z nove perspektive: tiste, ki nam jo da Bog.

Vi, ki danes z menoj praznujete ta praznik svetega Jožefa, ste ljudje različnih poklicev, skrbite za svoje domove, pripadate tako različnim narodom, rasam, jezikom. Šolali ste se v predavalnicah izobraževalnih ustanov ali v delavnicah in pisarnah, že leta opravljate svoj poklic, vzpostavili ste poklicne in osebne stike s svojimi sodelavci, sodelovali ste pri reševanju skupnih problemov v podjetjih in družbi.

Ponovno vas spominjam, da vse to ni tuje Božjim načrtom. Vaš človeški poklic je del, važen del vašega Božjega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati, s tem pa hkrati pripomorete k posvečevanju drugih, svojih tovarišev, ko posvečujete svoje delo in svoje okolje: ta poklic ali službo, ki napolnjuje vaše dni, ki daje poseben obraz vaši človeški osebnosti, ki je vaš način življenja v svetu; ta dom, to vašo družino in ta narod, v katerem ste se rodili in ki ga ljubite.

Poklicno delo je tudi apostolat, priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu, kar je posledica ljubezni, ki jo Sveti Duh razliva v duše. Med navodili svetega Pavla Efežanom, kako naj bi bila razvidna v njih sprememba, ki jo je povzročilo spreobrnjenje, njihova poklicanost v krščanstvo, najdemo tole: Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Ljudje potrebujejo zemeljski kruh, da jih ohrani pri življenju, in tudi nebeški kruh, da jih razsvetli in jim ogreje srca. S svojim delom samim, s pobudami, ki izhajajo iz njega, morete in morate v svojih pogovorih in sožitju udejanjati to apostolsko zapoved.

Če delamo v takem duhu, bo naše življenje sredi omejitev, ki so lastne bivanju na tem svetu, predujem nebeške slave, občestva z Bogom in svetimi, v katerem bodo kraljevali le ljubezen, predanost, zvestoba, prijateljstvo, veselje. V svojem poklicnem delu, rednem in običajnem, boste našli snov — stvarno, trdno, vredno —, za uresničenje vsega krščanskega življenja, za udejanjenje milosti, ki prihaja od Kristusa.

V tem vašem poklicnem delu, opravljenem pred Bogom, bodo prišli v igro vaša vera, upanje in ljubezen. Z dogodki, razmerji in problemi, ki jih prinaša vaše delo, se bo hranila vaša molitev. Napor, s katerim boste premagovali običajne delovne ovire, bo priložnost za doživljanje križa, ki je bistven za kristjana. Izkušnje vaših slabosti, polomi, ki spremljajo vsak človeški napor, vam bodo pomagali biti bolj stvarni, bolj ponižni, bolj razumevajoči do drugih. Uspehi in veselje vas bodo nagovarjali k zahvali in mišljenju, da ne živite zase, ampak za služenje drugim in Bogu.

To je mogoče, to niso le nekoristne sanje. Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen! Kristus, naš Gospod, je bil križan in je z višave križa odrešil svet ter vzpostavil mir med Bogom in ljudmi. Jezus Kristus nas vse spominja: et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, če me postavite na vrh vseh zemeljskih dejavnosti, tako da izpolnjujete dolžnosti vsakega trenutka in ste moje priče v stvareh, ki se zdijo velike, in v tistih, ki se zdijo majhne, omnia traham ad meipsum, bom vse pritegnil k sebi. Moje kraljestvo med vami bo postalo resničnost!

Kristus, naš Gospod, še vedno vztraja pri tem načrtu odrešenja ljudi in celotnega stvarstva, tega našega sveta, ki je dober, ker je dober prišel iz Božjih rok. Adamova žalitev, njegov greh človeške prevzetnosti je bil tisti, ki je prekinil Božjo usklajenost stvarstva.

Ko pa je prišla polnost časov, je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, ki se je po delovanju Svetega Duha utelesil v Mariji vedno Devici, da bi ponovno vzpostavil mir in da po odrešitvi človeka od greha, adoptionem filiorum reciperemus, da bi postali Božji otroci, sposobni zaupnega odnosa z Bogom; da bi tako ta novi človek, ta nova veja Božjih otrok lahko ves svet osvobodila nereda in vse stvari obnovila v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, sam Kristus. Samo tako se bomo lahko lotili tega velikega, neizmernega in brezkončnega podviga: od znotraj posvečevati vse posvetne strukture, tako da jim prinašamo kvas odrešenja.

Nikoli ne govorim o politiki. Naloga kristjana na svetu zame ni v tem, da poganja neko versko-politično gibanje — to bi bila norost —, tudi če bi imel dober namen, da vsem človeškim dejavnostim vdihne Kristusovega duha. Kar je treba pripeljati k Bogu, je srce vsakega posameznika, prav vsakega človeka. Potrudimo se nagovoriti vsakega kristjana, da bo tam, kjer je, v okoliščinah, ki niso odvisne samo od njegovega položaja v Cerkvi in civilni družbi, temveč tudi od spreminjajočih se zgodovinskih razmer, z besedo in zgledom znal pričevati za vero, ki jo izpoveduje.

Kristjan ima kot človek vso pravico živeti na svetu. Če dopusti, da v njegovem srcu živi in vlada Kristus, bo vse njegovo človeško delovanje prežemala odrešilna učinkovitost Gospoda. Ni pomembno, ali je njegovo delo, kot se reče, visoko ali nizko. Kajti človeški vrh je lahko v Božjih očeh nizek in to, kar imamo mi za nizko in preprosto, lahko predstavlja krščanski vrh svetosti in služenja.