Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Pogled na svet in na Božje ljudstvo v tem mesecu maju, ki se začenja, nas spodbuja k premišljevanju o veličini marijanske pobožnosti, ki jo razkrivajo toliki običaji, stari in novi, a vsi v istem duhu ljubezni.

Veseli me, da je pobožnost do Marije vedno živa in da v krščanskih dušah vzbuja nadnaraven vzgib, da ravnamo kot domestici Dei, kot člani Božje družine.

Ko v teh dneh vidite toliko kristjanov, ki na nešteto različnih načinov izkazujejo svojo ljubezen sveti Devici Mariji, se gotovo tudi vi čutite bližje Cerkvi in bolj bratje vsem tem svojim bratom. To je kot družinsko srečanje, ko se starejši otroci, ki jih je življenje ločilo, ob kaki posebni priložnosti spet zberejo ob svoji materi. Čeprav so se kdaj prepirali in grdo ravnali drug z drugim, pa na ta dan tega ne počno; na ta dan se čutijo povezani in se vsi prepoznajo v skupni ljubezni.

Marija neprestano izgrajuje Cerkev, jo povezuje in ohranja trdno. Težko je živeti pristno pobožnost do Device in se ne čutiti bolj povezanega z drugimi člani mističnega Telesa in tudi z njegovo vidno glavo, ki je papež. Zato rad ponavljam: omnes cum Petro ad Iesum per Mariam! Vsi s Petrom k Jezusu po Mariji! In ko spoznamo, da smo del Cerkve in povabljeni, da se čutimo brate v veri, z večjo globino odkrijemo bratstvo, ki nas druži z vsem človeštvom; kajti Cerkev je bila po Kristusu poslana vsem ljudem in vsem narodom.

To, o čemer sem ravnokar govoril, smo izkusili že vsi, saj so se nam ob več priložnostih pokazali nadnaravni učinki iskrene pobožnosti do Marije. Vsak od vas bi lahko tu povedal več stvari. Tako tudi jaz. Trenutno imam v spominu romanje v Marijino svetišče na kastiljski zemlji, Sonsoles, ki sem ga opravil leta 1935.

Ni bilo tipično romanje, kot si ga navadno predstavljamo. Ni bilo množično in hrupno, šli smo samo trije. Spoštujem in cenim te druge javne izkaze pobožnosti, toda sam raje skušam Mariji darovati isto ljubezen in isto navdušenje z osebnimi obiski ali v manjših skupinah z nadihom intimnosti.

Na tistem romanju v Sonsoles sem spoznal izvor tega zavetništva Device. Bila je nepomembna pozornost, a vendar izraz otroštva tamkajšnjih domačinov. Podoba naše Gospe, ki jo tam častijo, je bila v obdobju bojev med kristjani in muslimani v Španiji nekaj časa skrita. Po nekaj letih so kip našli pastirji, ki so, kot pravi izročilo, ob pogledu nanj vzkliknili: Kako čudovite oči! Son soles! — So (kot) sonca! (op. prev.)

Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.

Pozorno premislimo to točko, ker nam lahko pomaga razumeti zelo pomembne stvari, saj nas Marijina skrivnost uči, da za približevanje Bogu moramo postati majhni. Resnično, povem vam, je vzkliknil Gospod svojim učencem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

Postati kakor otroci: odpovedati se napuhu in samozadostnosti, priznati, da sami nič ne moremo, ker potrebujemo milost in moč našega Boga Očeta, da se naučimo hoditi in vztrajati na poti. Biti majhen zahteva, da se prepustimo, kot se prepustijo otroci, da verjamemo, kot verjamejo otroci, prosimo, kot prosijo otroci.

Vse to se naučimo pri Mariji. Pobožnost do Device ni nekaj mehkužnega in neodločnega; je tolažba in radost, ki napolnjuje dušo, ravno v takšni meri, kot predstavlja globoko in celovito vajo v veri, zaradi katere zapustimo same sebe in svoje upanje položimo v Gospoda. Eden izmed psalmov poje: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.

Kajti Marija je Mati in njena pobožnost nas uči biti otroci: ljubiti zares in brezpogojno, biti preprosti, brez zapletov, ki se rodijo iz sebičnega premišljevanja o sebi, veseliti se, v zavesti, da nič ne more uničiti našega upanja. Začetek poti, ki vodi v norost Božje ljubezni, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije. Tako sem zapisal pred mnogimi leti v uvodu k nekemu premišljevanju svetega rožnega venca in od takrat sem že večkrat izkusil resničnost teh besed. Na tem mestu ne bom veliko govoril o tej ideji; raje vas povabim, da si še vi pridobite izkušnjo, da to sami odkrijete tako, da ste v ljubečem odnosu z Marijo, da ji odprete srce, ji zaupate svoje veselje in žalost in jo prosite, naj vam pomaga spoznati Jezusa in mu slediti.

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!