Seznam točk

Naše premišljevanje o velikem četrtku gre proti koncu. Če nam je Gospod pomagal — On je vedno pripravljen, le svoje srce mu moramo odpreti —, je skrajni čas, da se lotimo najvažnejšega: ljubezni. S svojim življenjem pa jo bomo znali širiti med vse ljudi. Zgled sem vam namreč dal, vztraja Jezus, ko pravi apostolom, potem ko jim je umil noge pri zadnji večerji. Oddaljimo srce od napuha, častihlepja, svoje želje po prevladovanju, pa bosta z nami in v nas kraljevala mir in veselje, ukoreninjena v osebnem darovanju.

Na koncu še ljubeča otroška misel na Marijo, Božjo Mater in našo Mater. Oprostite, da vam spet pripovedujem o spominu iz otroštva: o podobi, ki se je v mojih krajih zelo razširila v času, ko je sv. Pij X. vzpodbujal pogosto prejemanje obhajila. Predstavljala je Marijo v češčenju svete hostije. Tako danes, kot takrat in kot vedno, nas naša Gospa uči, kako se približati Jezusu, ga spoznavati in ga odkrivati ob različnih dnevnih prilikah, predvsem v najvišjem trenutku — čas se zlije v eno z večnostjo —, svete mašne daritve. Takrat Jezus, kot večni duhovnik, pritegne k sebi vse stvari, da jih postavi, divino afflante Spiritu, z dihom Svetega Duha, v navzočnost Boga Očeta.

Če iščete Marijo, boste našli Jezusa in naučili se boste malo bolje razumeti tisto, kar se skriva v Božjem srcu, ki se poniža, ki se odpove izkazovanju svoje moči in veličine ter se nam predstavi v podobi služabnika. Če bi govorili po človeško, bi lahko rekli, da Bog pretirava, da se ne omeji na tisto, kar bi bilo nujno in nepogrešljivo za našo rešitev, temveč gre dlje. Edini način ali merilo, po katerem lahko nekako razumemo Božje ravnanje, je ugotovitev, da le-to nima merila, spoznanje, da se rodi iz nore ljubezni, ki Boga vodi, da prevzame naše meso in si naloži težo naših grehov.

Kako je sploh mogoče, da bi to spoznali, opazili, da nas Bog ljubi, in ne bi tudi sami znoreli od ljubezni? Pustiti moramo, da nam te resnice naše vere prodrejo v dušo, dokler v celoti ne spremenijo našega življenja. Bog nas ljubi, Vsemogočni, On, ki je naredil nebesa in zemljo!

Boga zanimajo celo najmanjše stvari njegovih bitij, vaše in moje, in vsakega od nas kliče po imenu. Ta gotovost, ki nam jo daje vera, nas spodbuja, da vse stvari okrog sebe gledamo v novi luči, in čeprav vse ostaja nespremenjeno, spoznamo, da je vse drugačno, ker je vse izraz Božje ljubezni.

Naše življenje se tako spremeni v nenehno molitev, v dobro voljo in mir, ki se ne končata, v dejanje zahvale, ki se izlušči v teku ur. Marija je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Naša molitev lahko spremlja in posnema to Marijino molitev. Kot Ona bomo tudi mi čutili željo po petju, po razglašanju Božjih čudes, da bi bili celotno človeštvo in vsa bitja deležni naše sreče.

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo … Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni … Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.

Ne mislite pa samo nase; razširite svoje srce, dokler ne zajamete celotnega človeštva. Najprej pomislite na ljudi, ki vas obdajajo — starše, prijatelje, sodelavce —, in poglejte, kako bi jim lahko pomagali globlje čutiti prijateljstvo z Gospodom. Če so to pošteni ljudje, ki so zmožni biti Bogu blizu, jih še posebej priporočite naši Gospe. Prosite pa tudi za vse duše, ki jih ne poznate, saj se vsi ljudje nahajamo na isti ladji.

Bodite zvesti in velikodušni! Smo del enega samega telesa, Kristusovega mističnega Telesa, svete Cerkve, kamor so poklicani mnogi, ki s čistostjo iščejo resnico. Zato smo strogo zavezani, da drugim razkrivamo pomen in globino Kristusove ljubezni. Kristjan ne more biti sebičen; če bi bil, bi izdal svojo poklicanost. Ni od Kristusa odnos tistih, ki se zadovoljijo, če svojo dušo ohranijo v miru — lažen je ta mir —, ne da bi mislili na dobro drugih. Če verjamemo v pristen smisel človeškega življenja, ki se nam je razkril po veri, ne moremo ostati mirni v prepričanju, da smo sami dobri, če si na praktičen in stvaren način ne prizadevamo, da se tudi drugi približajo Bogu.

Obstaja resnična ovira za apostolat: lažno spoštovanje in strah pred duhovnimi temami, ker si mislimo, da tak pogovor v določeno okolje ne sodi, saj bi se lahko dotaknil občutljivih točk in koga prizadel. Kolikokrat je takšno mišljenje le krinka za egoizem! Ne gre za to, da bi koga ranili, nasprotno: gre za služenje. Čeprav smo sami nevredni, nas Božja milost spreminja v orodje, da bi bili drugim koristni in jim sporočili veselo novico, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.

Je dopustno, da se na tak način vmešavamo v življenje drugih? Nujno je. Kristus je vstopil v naše življenje, ne da bi nas prosil za dovoljenje. Tako je naredil tudi s prvimi učenci: Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Vsakdo ima svobodo, lažno svobodo, da reče ne Bogu, kot tisti mladenič z velikim bogastvom, o katerem govori sveti Luka. Toda Gospod in mi, ki sledimo Njegovim besedam pojdite in oznanite, imamo pravico in dolžnost, da govorimo o Bogu, o tej pomembni človeški temi, kajti želja po Bogu klije v največjih globinah vsakega človeškega srca.

Sveta Marija, Regina apostolorum, kraljica vseh, ki si želijo širiti ljubezen tvojega Sina; ti, ki poznaš vse naše stiske, prosi odpuščanja za naše življenje, za tisto, kar bi v nas lahko bil ogenj, pa je samo pepel, za luč, ki ne razsvetljuje več, za sol, ki je postala neslana. Božja Mati, vsemogočna prosilka, pridobi nam z odpuščanjem tudi moč, da bomo resnično živeli iz upanja in ljubezni ter drugim prinašali vero v Kristusa.