Seznam točk

Dovolite mi, da se povrnem k odkritemu, k preprostemu Jezusovemu življenju, o katerem sem vam že tolikokrat govoril. Tista skrita Gospodova leta niso brez pomena, pa tudi ne zgolj priprava na prihodnja leta, na leta javnega delovanja. Že od leta 1928 jasno razumem, da Bog želi, da se kristjani zgledujejo po celotnem Gospodovem življenju. Posebej sem spoznal njegovo skrito življenje, življenje običajnega dela med ljudmi: Gospod želi, da bi mnoge duše našle svojo pot v tihih letih, letih brez sijaja. Biti poslušen Božji volji pomeni vedno odpovedati se svojemu samoljubju; ni pa razloga, da bi se pri tem omejili predvsem na oddaljevanje od običajnih okoliščin življenja ljudi, ki so nam po stanu, po poklicu, po položaju v družbi enaki.

Sanjam — in sanje so se uresničile —, o množicah Božjih otrok, ki se posvečujejo v svojem življenju navadnih državljanov in delijo pričakovanja, upanja in napore s soljudmi. Čutim potrebo, da jim na ves glas povem to Božjo resnico: če ostajate sredi sveta, ni zato, ker je Bog pozabil na vas; ni zato, ker vas Gospod ne bi bil poklical. Povabil vas je, da nadaljujete z dejavnostjo in hrepenenjem tega sveta, ker vam je dal vedeti, da vaš poklic, vaše lastnosti ne samo, da niso tuje Božjim načrtom, ampak jih je on posvetil kot Očetu nadvse drago daritev.

Po taki izpovedi ljubezni se moramo vesti kot tisti, ki ljubijo Boga. In omnibus exhibeamus nosmetipsos sicut Dei ministros, v vsem se obnašajmo kot Božji služabniki. Če se mu predaš, tako kot On hoče, se bo učinek Božje milosti pokazal v tvojem poklicnem delovanju, na delu, v prizadevanju, da bi po Božje naredil človeška dela, majhna ali velika, saj zaradi ljubezni vsa dobijo novo razsežnost.

V postnem času pa ne moremo pozabiti, da ni lahko biti Božji služabnik. Nadaljujmo v smislu besed svetega Pavla v berilu današnje nedelje, ko nas spominja teh težav: Kot Božji služabniki — piše apostol — v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo.

V najrazličnejših trenutkih svojega življenja, v vseh situacijah, se moramo vesti kot Božji služabniki in se zavedati, da je Gospod z nami, da smo njegovi otroci. Zavedati se moramo tega Božjega izvora, ki je vdelan v naše življenje in v tem duhu ravnati.

Apostolove besede vas morajo prežeti z veseljem, ker so kot kanonizacija vašega poklica običajnih kristjanov, ki živite sredi sveta in ga delite z ostalimi ljudmi, vam enakimi, kakor tudi delite napore, delo in veselje. Vse to je na Božji poti. Gospod vas prosi, da vsak trenutek ravnate kot Božji otroci in služabniki.

Vendar bodo te običajne okoliščine res del Božje poti, če se v resnici spreobrnemo, če se predamo. Besede svetega Pavla so namreč trde. Kristjanu obljublja trdo življenje, nevarno, v stalni napetosti. Kako so popačili krščanstvo tisti, ki so hoteli iz njega napraviti udobno pot! Vendar je popačeno tudi, če mislimo, da je to globoko in resno življenje, ki pozna vse zapreke človeškega obstoja, zgolj življenje, polno nesreč, stisk in bojazni.

Kristjan je realist, z nadnaravnim in človeškim realizmom, ki spozna vse odtenke življenja: bolečino in veselje, lastno in tuje trpljenje, gotovost in zmedenost, velikodušnost in nagnjenje k sebičnosti. Kristjan pozna vse to in se vsemu temu zoperstavlja, poln človeške stanovitnosti in od Boga prejete moči.

Na današnji praznik kristjani v procesiji spremljajo Gospoda po mestih vsega sveta, po ulicah in trgih — tako kot v času Njegovega zemeljskega življenja —, skritega v hostiji, ko gre v korak s tistimi, ki ga želijo videti in kot po naključju srečuje tiste, ki ga ne iščejo. Jezus se tako ponovno pojavi sredi svojih. Kako reagiramo ob tem Učenikovem klicu?

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati Božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja.

Procesija sv. Rešnjega telesa prinaša Kristusa v vasi in mesta po svetu. Vendar ta navzočnost, ponavljam, ne sme biti enodnevna: hrup, ki se sliši in potem pozabi. Jezusov mimohod nas mora opomniti, da ga moramo odkriti v svojih vsakdanjih opravilih. Poleg slovesne procesije današnjega četrtka mora biti tudi vsakdanja procesija, tiha in skromna, v vsakodnevnem življenju vsakega kristjana, človeka med sebi enakimi, a radostnega, da je prejel vero in Božje poslanstvo, da se vede tako, da prenovi Gospodovo sporočilo na zemlji. Ne manjka nam napak, bede, grehov. Vendar je Bog z nami in moramo se mu dati na razpolago, da bo vedno razpoznaven med ljudmi.

Prosimo torej Gospoda, naj nam nakloni, da bomo evharistične duše, naj bo naš stik z Njim poln veselja, miru, prizadevanja za pravičnost. In tudi drugim bomo omogočili, da spoznajo Kristusa; pomagali Ga bomo postaviti na vrh vseh človeških dejavnosti. Izpolnila se bo Jezusova obljuba: In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.