Seznam točk

Pri opisovanju duha združenja, ki sem mu posvetil svoje življenje, Opus Dei, sem rekel, da se opira, kot na tečajih, na redno delo, na poklicno delo, ki ga opravljamo sredi sveta. Božji poklic nam daje poslanstvo, nas vabi k sodelovanju pri edinstveni nalogi Cerkve, da bi tako bili Kristusove priče pred nam enakimi soljudmi in vse reči usmerjali k Bogu.

Poklic prižge luč, s katero spoznamo pomen svojega obstoja; da se po sijaju vere prepričamo o tem, zakaj smo na svetu. Naša sedanjost, preteklost in prihodnost dobijo novo razsežnost, globino, ki je prej nismo slutili. Vsi dogodki in pripetljaji zasedajo sedaj svoje pravo mesto; razumemo, kam nas hoče Gospod voditi, in čutimo, da nas prevzema ta naloga, ki nam je zaupana.

Bog nas izvleče iz teme naše nevednosti, iz negotove hoje med dogodki zgodovine, in nas pokliče z močnim glasom, kot je nekega dne poklical Petra in Andreja: Venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi, pa naj se znajdemo v katerem koli položaju na svetu.

Kdor živi iz vere, more srečati težave in boje, bolečino in celo grenkobo, nikdar pa malodušja in tesnobe, ker ve, da je njegovo življenje koristno, ve, zakaj je prišel na svet. Ego sum lux mundi, je vzkliknil Kristus; qui sequitur me non ambulat in tenebris, sed habebit lumen vitae. Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.

Če naj bi bili vredni te Božje luči, je treba ljubiti, ponižno priznati našo potrebo po odrešenju in reči s Petrom: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. Če v resnici delamo tako, če pustimo, da Božji klic prodre v našo notranjost, bomo lahko resnično vzkliknili, da ne hodimo v temi, saj nad našo bednostjo in našimi osebnimi napakami sveti Božja luč, kot sonce sveti nad nevihto.

Vera in krščanski poklic vplivata na vse naše bivanje in ne samo na del. Odnos do Boga je neizogibno odnos predanosti, ki dobi pomen celotnosti. Človek vere zre na življenje v vseh razsežnostih z nove perspektive: tiste, ki nam jo da Bog.

Vi, ki danes z menoj praznujete ta praznik svetega Jožefa, ste ljudje različnih poklicev, skrbite za svoje domove, pripadate tako različnim narodom, rasam, jezikom. Šolali ste se v predavalnicah izobraževalnih ustanov ali v delavnicah in pisarnah, že leta opravljate svoj poklic, vzpostavili ste poklicne in osebne stike s svojimi sodelavci, sodelovali ste pri reševanju skupnih problemov v podjetjih in družbi.

Ponovno vas spominjam, da vse to ni tuje Božjim načrtom. Vaš človeški poklic je del, važen del vašega Božjega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati, s tem pa hkrati pripomorete k posvečevanju drugih, svojih tovarišev, ko posvečujete svoje delo in svoje okolje: ta poklic ali službo, ki napolnjuje vaše dni, ki daje poseben obraz vaši človeški osebnosti, ki je vaš način življenja v svetu; ta dom, to vašo družino in ta narod, v katerem ste se rodili in ki ga ljubite.

Delo neizogibno spremlja življenje človeka na zemlji. Z njim so združeni napor, trud, utrujenost, kazalniki bolečine in boja, ki so del našega sedanjega obstoja, so znak stvarnosti greha in potrebe po odrešenju. Vendar delo samo po sebi ni ne kazen ne prekletstvo; kdor tako govori, ni dobro prebral Svetega pisma.

Čas je, da kristjani na glas povemo, da je delo Božji dar in da nima nobenega smisla razdeljevati ljudi v kategorije glede na vrsto dela in imeti nekatera opravila za bolj častna od drugih. Delo, vsako delo, je dokaz o človeškem dostojanstvu, o njegovem gospodovanju nad stvarstvom. Je priložnost za osebni razvoj. Je vez edinosti z drugimi bitji, vir sredstev za vzdrževanje družine; način za izboljšanje družbe, v kateri živimo, in za napredek vsega človeštva.

Za kristjana se ti pogledi povečajo in razširjajo. Delo je namreč sodelovanje pri stvariteljskem delu Boga, ki je ob stvarjenju človeka blagoslovil z besedami: Rodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji! Še več, s tem ko ga je sprejel Kristus, postane delo za nas odrešeno in odrešujoče. Ni samo okolje, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, posvetilna in posvečujoča naloga.