Seznam točk

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.

Prej nas je presenetila drža Jezusovih učencev do človeka, ki je bil od rojstva slep. Ravnali so v smislu nesrečnega pregovora: slabo misli, pa boš zadel. Potem, ko so bolje spoznali Učenika, ko so spoznali, kaj pomeni biti kristjan, se njihova mnenja navdihujejo v razumevanju.

"V vsakem človeku," piše sveti Tomaž Akvinski, "obstaja kak vidik, po katerem ga lahko drugi ocenjujejo kot odličnejšega, po apostolovih besedah 'imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Flp 2, 3). Če sledimo temu, se morajo vsi ljudje medsebojno spoštovati." Ponižnost je krepost, po kateri odkrijemo, da izrazi spoštovanja do neke osebe — zaradi njenega dostojanstva, poštenosti, zasebnosti —, niso le zunanji izraz, ampak prvi izrazi ljubezni in pravičnosti.

Krščanska ljubezen se ne omejuje na ekonomsko pomoč potrebnim; usmerjena je predvsem k spoštovanju in razumevanju vsakega posameznika kot takega, v njegovem lastnem dostojanstvu človeka in Stvarnikovega otroka. Zato napadi na osebo — na njen ugled, na njeno čast —, pomenijo, da človek, ki jih izvaja, ne verjame ali ne živi nekaterih resnic naše krščanske vere, v vsakem primeru pa kažejo na pomanjkanje pristne Božje ljubezni. "Ljubezen, s katero ljubimo Boga in bližnjega, je ena in ista krepost, ker je razlog za ljubezen do bližnjega ravno Bog, in ljubimo Boga, kadar ljubimo bližnjega."

Upam, da bomo iz tega pogovora v Gospodovi navzočnosti znali oblikovati zelo konkretne zaključke. V prvi vrsti se bomo zavzemali, da ne bomo sodili drugih, da jih ne bomo žalili niti z dvomom, da bomo slábo utopili v dobrem ter sejali okoli sebe pošteno sožitje, pravičnost in mir.

To je odločitev, da se ne bomo nikdar užalostili, če bodo naša dosledna dejanja ljudje nápak razumeli, če bodo dobro, za kar se trudimo — s stalno Gospodovo pomočjo —, izkrivljeno prikazovali in nam po nekem nedopustnem postopku pripisovali slabe namene, zvijačnost in pretvarjanje. Vedno odpuščajmo z nasmehom na ustnicah! Jasno povejmo, brez jeze, kadar po vesti mislimo, da moramo spregovoriti. In z zlatim molkom prepustimo vse v roke našega Boga Očeta — Iesus autem tacebat, Jezus pa je molčal —, kadar so napadi osebni, pa naj bodo še tako surovi in nedostojni. Zavzemajmo se le za dobra dela, On pa bo poskrbel, da bodo svetila pred ljudmi.

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.