Seznam točk

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.

Jezus je sejalec, sem vam pravil na začetku. Njegovo Božjo setev nadaljujejo kristjani. Kristus stisne pšenico v svojih ranjenih rokah, jo napoji s svojo krvjo, jo očisti in vrže v brazdo, v svet: vsako zrno posebej, da bo vsak kristjan, v svojem okolju, pričal o plodnosti Gospodove smrti in vstajenja.

Če smo v Gospodovih rokah, se moramo prepojiti z njegovo krvjo, pustiti, da nas raztrosi po zraku, sprejeti táko življenje, kot Bog hoče. In prepričati se moramo, da je potrebno seme zakopati in da mora umreti, če hočemo, da obrodi. Potem se dvigne steblo in prikaže klas. Iz klasa nastane kruh, ki ga Bog spremeni v Kristusovo telo. Tako smo spet združeni z Jezusom, našim sejalcem. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ne pozabimo, da ni sadov, če ni predhodne setve: potrebno je, da velikodušno širimo Božjo besedo, da ljudje spoznajo Kristusa in ko ga spoznajo, da so lačni Njega. Praznik sv. Rešnjega telesa — kruha življenja —, je lepa priložnost, da premišljujemo o lakotah, ki jih je občutiti med ljudmi: lakota po resnici, pravici, edinosti in miru. O lakoti po miru bomo ponovili s svetim Pavlom: Kristus je naš mir, pax nostra. Želje po miru nas morajo spominjati, da je Jezus pot, resnica in življenje. Tistim, ki si želijo edinosti, bomo predstavili Kristusa, ki prosi, da bi bili consummati in unum, popolnoma eno. Lakota po pravici nas mora pripeljati do prvotnega izvira složnosti med ljudmi: biti in spoznati se kot Božji otroci, kot bratje med seboj.

Mir, resnica, edinost, pravica. Kako težko je včasih premostiti ovire, ki nam onemogočajo sožitje! Kljub temu smo kristjani poklicani, da izvedemo veliki čudež bratstva: da dosežemo, z Božjo pomočjo, da se ljudje vedejo krščanstvu primerno, nosijo bremena drug drugemu, doživljajo zapoved ljubezni, ki je vez popolnosti in izpolnitev postave.