Seznam točk

Vendar tudi ta človekova koristnost, ta zmožnost, ki bi ji lahko rekli tehnična, da se spozna na svoje delo, mora odražati potezo, ki je bila temeljnega pomena v Jožefovem delu in bi morala biti temelj v vsakem kristjanu: duh služenja, želja po delu v dobrobit drugih ljudi. Jožefovo delo ni bilo usmerjeno v samopotrjevanje, čeprav je njegova predanost dejavnemu življenju v njem izkovala zrelo, dobro izdelano osebnost. Očak je delal z zavestjo, da izpolnjuje Božjo voljo; v iskanju vsega dobrega za svoje, za Jezusa in Marijo, kakor tudi vseh prebivalcev malega Nazareta.

V Nazaretu je bil Jožef verjetno eden izmed redkih obrtnikov, če že ne edini. Tesar, po vsej verjetnosti. In kot se običajno dogaja v majhnih mestih, je znal še druge reči: popraviti in pognati pokvarjen mlin, ali pred zimo zadelati špranje na strehi. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.

Prej nas je presenetila drža Jezusovih učencev do človeka, ki je bil od rojstva slep. Ravnali so v smislu nesrečnega pregovora: slabo misli, pa boš zadel. Potem, ko so bolje spoznali Učenika, ko so spoznali, kaj pomeni biti kristjan, se njihova mnenja navdihujejo v razumevanju.

"V vsakem človeku," piše sveti Tomaž Akvinski, "obstaja kak vidik, po katerem ga lahko drugi ocenjujejo kot odličnejšega, po apostolovih besedah 'imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Flp 2, 3). Če sledimo temu, se morajo vsi ljudje medsebojno spoštovati." Ponižnost je krepost, po kateri odkrijemo, da izrazi spoštovanja do neke osebe — zaradi njenega dostojanstva, poštenosti, zasebnosti —, niso le zunanji izraz, ampak prvi izrazi ljubezni in pravičnosti.

Krščanska ljubezen se ne omejuje na ekonomsko pomoč potrebnim; usmerjena je predvsem k spoštovanju in razumevanju vsakega posameznika kot takega, v njegovem lastnem dostojanstvu človeka in Stvarnikovega otroka. Zato napadi na osebo — na njen ugled, na njeno čast —, pomenijo, da človek, ki jih izvaja, ne verjame ali ne živi nekaterih resnic naše krščanske vere, v vsakem primeru pa kažejo na pomanjkanje pristne Božje ljubezni. "Ljubezen, s katero ljubimo Boga in bližnjega, je ena in ista krepost, ker je razlog za ljubezen do bližnjega ravno Bog, in ljubimo Boga, kadar ljubimo bližnjega."

Upam, da bomo iz tega pogovora v Gospodovi navzočnosti znali oblikovati zelo konkretne zaključke. V prvi vrsti se bomo zavzemali, da ne bomo sodili drugih, da jih ne bomo žalili niti z dvomom, da bomo slábo utopili v dobrem ter sejali okoli sebe pošteno sožitje, pravičnost in mir.

To je odločitev, da se ne bomo nikdar užalostili, če bodo naša dosledna dejanja ljudje nápak razumeli, če bodo dobro, za kar se trudimo — s stalno Gospodovo pomočjo —, izkrivljeno prikazovali in nam po nekem nedopustnem postopku pripisovali slabe namene, zvijačnost in pretvarjanje. Vedno odpuščajmo z nasmehom na ustnicah! Jasno povejmo, brez jeze, kadar po vesti mislimo, da moramo spregovoriti. In z zlatim molkom prepustimo vse v roke našega Boga Očeta — Iesus autem tacebat, Jezus pa je molčal —, kadar so napadi osebni, pa naj bodo še tako surovi in nedostojni. Zavzemajmo se le za dobra dela, On pa bo poskrbel, da bodo svetila pred ljudmi.

Ne mislite pa samo nase; razširite svoje srce, dokler ne zajamete celotnega človeštva. Najprej pomislite na ljudi, ki vas obdajajo — starše, prijatelje, sodelavce —, in poglejte, kako bi jim lahko pomagali globlje čutiti prijateljstvo z Gospodom. Če so to pošteni ljudje, ki so zmožni biti Bogu blizu, jih še posebej priporočite naši Gospe. Prosite pa tudi za vse duše, ki jih ne poznate, saj se vsi ljudje nahajamo na isti ladji.

Bodite zvesti in velikodušni! Smo del enega samega telesa, Kristusovega mističnega Telesa, svete Cerkve, kamor so poklicani mnogi, ki s čistostjo iščejo resnico. Zato smo strogo zavezani, da drugim razkrivamo pomen in globino Kristusove ljubezni. Kristjan ne more biti sebičen; če bi bil, bi izdal svojo poklicanost. Ni od Kristusa odnos tistih, ki se zadovoljijo, če svojo dušo ohranijo v miru — lažen je ta mir —, ne da bi mislili na dobro drugih. Če verjamemo v pristen smisel človeškega življenja, ki se nam je razkril po veri, ne moremo ostati mirni v prepričanju, da smo sami dobri, če si na praktičen in stvaren način ne prizadevamo, da se tudi drugi približajo Bogu.

Obstaja resnična ovira za apostolat: lažno spoštovanje in strah pred duhovnimi temami, ker si mislimo, da tak pogovor v določeno okolje ne sodi, saj bi se lahko dotaknil občutljivih točk in koga prizadel. Kolikokrat je takšno mišljenje le krinka za egoizem! Ne gre za to, da bi koga ranili, nasprotno: gre za služenje. Čeprav smo sami nevredni, nas Božja milost spreminja v orodje, da bi bili drugim koristni in jim sporočili veselo novico, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.

Je dopustno, da se na tak način vmešavamo v življenje drugih? Nujno je. Kristus je vstopil v naše življenje, ne da bi nas prosil za dovoljenje. Tako je naredil tudi s prvimi učenci: Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Vsakdo ima svobodo, lažno svobodo, da reče ne Bogu, kot tisti mladenič z velikim bogastvom, o katerem govori sveti Luka. Toda Gospod in mi, ki sledimo Njegovim besedam pojdite in oznanite, imamo pravico in dolžnost, da govorimo o Bogu, o tej pomembni človeški temi, kajti želja po Bogu klije v največjih globinah vsakega človeškega srca.

Sveta Marija, Regina apostolorum, kraljica vseh, ki si želijo širiti ljubezen tvojega Sina; ti, ki poznaš vse naše stiske, prosi odpuščanja za naše življenje, za tisto, kar bi v nas lahko bil ogenj, pa je samo pepel, za luč, ki ne razsvetljuje več, za sol, ki je postala neslana. Božja Mati, vsemogočna prosilka, pridobi nam z odpuščanjem tudi moč, da bomo resnično živeli iz upanja in ljubezni ter drugim prinašali vero v Kristusa.

Če pustimo, da Kristus vlada v naši duši, se ne bomo sprevrgli v oblastneže, temveč služili vsem ljudem. Služenje. Kako rad imam to besedo! Služiti svojemu Kralju in po Njem vsem ljudem, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Ko bi le kristjani znali služiti! Zaupajmo Gospodu svojo odločitev, da se bomo naučili uresničevati to nalogo služenja, kajti samo tako bomo lahko spoznali in ljubili Kristusa ter dosegli, da ga bodo spoznali in ljubili še drugi.

Kako ga bomo pokazali ljudem? Z zgledom: s prostovoljnim služenjem Jezusu Kristusu bodimo njegove priče v vsem svojem ravnanju, saj je On Gospod vsega našega življenja ter edini in poslednji razlog našega obstoja. Ko bomo tako dali pričevanje z zgledom, bomo sposobni učiti tudi z besedo, z naukom. Tako je delal Kristus: coepit facere et docere, najprej je učil z deli, pozneje z Božjim oznanjevanjem.

Služenje drugim zaradi Kristusa zahteva, da smo zelo človeški. Če naše življenje ni človeško, Bog ne bo nič naredil iz njega, saj običajno ne gradi na neredu, sebičnosti, oblastnosti. Vsem moramo oprostiti, vsem odpustiti. Ne bomo rekli, da je krivica pravica, da žalitev Boga ni žalitev Boga, da je slabo dobro. Toda na zlo ne bomo odgovorili z drugim zlom, temveč z jasnim naukom in dobrim dejanjem; zlo bomo utopili v obilju dobrega. Tako bo Kristus vladal v naši duši in dušah vseh, ki nas obdajajo.

Nekateri si prizadevajo za mir v svetu, ne da bi v lastnem srcu našli prostor za Božjo ljubezen, ne da bi služili ljudem zaradi Božje ljubezni. Kako lahko na ta način izpolnijo mirovno poslanstvo? Kristusov mir je mir Kristusovega kraljestva; in to kraljestvo našega Gospoda mora temeljiti na želji po svetosti, na ponižni pripravljenosti sprejeti milost, na prizadevanju za pravičnost, na Božjem razsipavanju ljubezni.