Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Pogled na svet in na Božje ljudstvo v tem mesecu maju, ki se začenja, nas spodbuja k premišljevanju o veličini marijanske pobožnosti, ki jo razkrivajo toliki običaji, stari in novi, a vsi v istem duhu ljubezni.

Veseli me, da je pobožnost do Marije vedno živa in da v krščanskih dušah vzbuja nadnaraven vzgib, da ravnamo kot domestici Dei, kot člani Božje družine.

Ko v teh dneh vidite toliko kristjanov, ki na nešteto različnih načinov izkazujejo svojo ljubezen sveti Devici Mariji, se gotovo tudi vi čutite bližje Cerkvi in bolj bratje vsem tem svojim bratom. To je kot družinsko srečanje, ko se starejši otroci, ki jih je življenje ločilo, ob kaki posebni priložnosti spet zberejo ob svoji materi. Čeprav so se kdaj prepirali in grdo ravnali drug z drugim, pa na ta dan tega ne počno; na ta dan se čutijo povezani in se vsi prepoznajo v skupni ljubezni.

Marija neprestano izgrajuje Cerkev, jo povezuje in ohranja trdno. Težko je živeti pristno pobožnost do Device in se ne čutiti bolj povezanega z drugimi člani mističnega Telesa in tudi z njegovo vidno glavo, ki je papež. Zato rad ponavljam: omnes cum Petro ad Iesum per Mariam! Vsi s Petrom k Jezusu po Mariji! In ko spoznamo, da smo del Cerkve in povabljeni, da se čutimo brate v veri, z večjo globino odkrijemo bratstvo, ki nas druži z vsem človeštvom; kajti Cerkev je bila po Kristusu poslana vsem ljudem in vsem narodom.

To, o čemer sem ravnokar govoril, smo izkusili že vsi, saj so se nam ob več priložnostih pokazali nadnaravni učinki iskrene pobožnosti do Marije. Vsak od vas bi lahko tu povedal več stvari. Tako tudi jaz. Trenutno imam v spominu romanje v Marijino svetišče na kastiljski zemlji, Sonsoles, ki sem ga opravil leta 1935.

Ni bilo tipično romanje, kot si ga navadno predstavljamo. Ni bilo množično in hrupno, šli smo samo trije. Spoštujem in cenim te druge javne izkaze pobožnosti, toda sam raje skušam Mariji darovati isto ljubezen in isto navdušenje z osebnimi obiski ali v manjših skupinah z nadihom intimnosti.

Na tistem romanju v Sonsoles sem spoznal izvor tega zavetništva Device. Bila je nepomembna pozornost, a vendar izraz otroštva tamkajšnjih domačinov. Podoba naše Gospe, ki jo tam častijo, je bila v obdobju bojev med kristjani in muslimani v Španiji nekaj časa skrita. Po nekaj letih so kip našli pastirji, ki so, kot pravi izročilo, ob pogledu nanj vzkliknili: Kako čudovite oči! Son soles! — So (kot) sonca! (op. prev.)

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.