Seznam točk

Ta val trojne ljubezni do človeka se zakorenini v evharistiji do skrajnosti. Pred mnogimi leti smo se vsi pri verouku učili, da je sveto evharistijo mogoče razumeti kot daritev in kot zakrament; da je zakrament viden v obhajilu in kot zaklad na oltarju: v tabernaklju. Cerkev je uvedla še en praznik za evharistično skrivnost, sv. Rešnje telo — Corpus Christi —, navzoče v vseh tabernakljih sveta. Danes, na veliki četrtek, se bomo osredotočili pri sveti maši in svetem obhajilu na sveto evharistijo, daritev in hrano.

Govoril sem o valu trojne ljubezni do človeka. In kje bi jo lahko bolje opazili kot pri maši? Celotna Trojica sodeluje pri sveti daritvi na oltarju. Zato tako rad ponavljam pri mašnih prošnjah ob vstopu, nad darovi in po obhajilu končne besede: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu — se obračamo na Očeta —, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Pri maši je prošnja k Očetu stalna. Duhovnik je predstavnik večnega Duhovnika, Jezusa Kristusa, ki je istočasno tudi Žrtev. In vloga Svetega Duha ni nič manjša. "Po moči Svetega Duha," piše sv. Janez Damaščan, "se izvede spremenjenje kruha v Kristusovo telo."

Delovanje Svetega Duha je jasno razvidno, ko duhovnik prosi Božjega blagoslova za daritev: Pridi, Posvečevalec, vsemogočni, večni Bog, in blagoslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu imenu. Ta daritev bo dala najsvetejšemu Božjemu imenu slavo, ki mu pripada. Naprošeno posvečenje nam dodeli Tolažnik, ki nam ga pošiljata Oče in Sin. Aktivno navzočnost Svetega Duha spoznamo tudi, ko molimo, malo pred obhajilom: Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, s svojo smrtjo si po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svetu dal življenje …

Celotna Trojica je navzoča pri oltarni daritvi. Po Očetovi volji, s sodelovanjem Svetega Duha, se Sin daruje v odrešilno daritev. Naučimo se občevanja s presveto Trojico, enim in troedinim Bogom: tri Božje osebe v enotnem bistvu, enotni ljubezni, enotnem učinkovitem posvečevanju.

Takoj po umivanju rok duhovnik prosi: Sprejmi, Sveta trojica, to daritev, ki ti jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa. Proti koncu maše je še ena molitev gorečega spoštovanja do enega in troedinega Boga: Placeat tibi, Sancta Trinitas, obsequium servitutis meae … Naj ti ugaja, Sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.

Maša — poudarjam —, je delo Boga, Trojice, ne človeka. Duhovnik, ki mašuje, služi Gospodovim načrtom, mu posodi svoje telo in glas; a ne dela v lastnem imenu, ampak in persona et in nomine Christi, v Kristusovi osebi in v Kristusovem imenu.

Posledica ljubezni Sv. trojice do ljudi je, da zaradi navzočnosti Kristusa v evharistiji vzklijejo vse milosti za Cerkev in človeštvo. To je daritev, ki jo je napovedal Malahija: Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. To je Kristusova daritev, darovana Očetu s sodelovanjem Svetega Duha: daritev neskončne vrednosti, ki ovekoveči v nas odrešenje, česar niso mogle doseči daritve v Stari zavezi.

Sveta maša nas na ta način postavi pred poglavitne skrivnosti vere, ker je dar Trojice Cerkvi. S tem lahko razumemo, da je maša središče in korenina duhovnega življenja kristjana. Je cilj vseh zakramentov. Pri maši se v polnost usmerja življenje milosti, ki je bila položena v nas pri svetem krstu in raste utrjena po sveti birmi. "Ko sodelujemo pri evharistiji," piše sv. Ciril Jeruzalemski, "občutimo Božje poduhovljenje Svetega Duha; ne samo da nas upodobi po Kristusu, kot se to zgodi s svetim krstom, ampak nas zedini s Kristusom v celoti in nas pridruži v njegovo polnost."

Izliv Svetega Duha ob zedinjenju s Kristusom nas privede do priznanja, da smo Božji otroci. Tolažnik, ki je ljubezen, nas uči stapljanja v tej kreposti vsega našega življenja; in consummati in unum, popolnoma eno v Kristusu, moremo biti med ljudmi, kar sv. Avguštin trdi o evharistiji: "znak edinosti, vez ljubezni".

Nič novega ne odkrijem, če rečem, da imajo nekateri kristjani zelo revno sliko o sveti maši; drugim je le zunanji obred, če že ne družbeni običaj. Naša bedna srca so zmožna pač rutinsko doživljati največji Božji dar ljudem. Pri maši, pri tej maši, ki jo zdaj obhajamo, prisostvuje na poseben način, ponavljam, presveta Trojica. Odgovor na tako veliko ljubezen zahteva od nas popolno predanost telesa in duše: slišimo Boga, mu govorimo, ga vidimo, ga okušamo. In ko besede ne zadoščajo, pojemo, nagovarjamo jezik — Pange, lingua! —, naj slavi, v prisotnosti vsega človeštva, Božjo veličino.

Jezus je pot, posrednik; z Njim vse; brez Njega nič. Po Kristusu naučeni si upamo Vsemogočnemu reči naš Oče: tistemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki je naš prisrčni Oče, ki nas čaka, vsakega izmed nas, da se neprenehoma vračamo k njemu kot novi in stalni izgubljeni sin.

Ecce Agnus Dei … Domine, non sum dignus … Gospoda bomo prejeli. Pri sprejemih zemeljskih osebnosti je razsvetljeno, glasba, večerne obleke. Pa pri sprejemih Gospoda? Kako se moramo pripraviti? Smo kdaj pomislili, kako bi se vedli, če bi mogli iti k obhajilu le enkrat v življenju?

Ko sem bil otrok, še ni bilo v navadi pogostno prejemanje obhajila. Spomnim se, kako so se pripravljali: poskrbeli so za dušo in telo. Najboljša obleka, lepo počesani, umiti in morda z nekaj parfuma … detajli vredni zaljubljencev, nežnih in čvrstih duš, ki znajo z ljubeznijo vračati Ljubezen.

S Kristusom v duši se konča sveta maša: blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha nas spremlja ves dan pri naši preprosti in običajni nalogi posvečevanja vseh plemenitih človeških dejavnosti.

Z udeležbo pri sveti maši se boste naučili vzpostaviti stik z vsako izmed Božjih oseb: z Očetom, ki rodi Sina; s Sinom, ki je rojen iz Očeta; s Svetim Duhom, ki izhaja iz obeh. Če smo v stiku s katero koli izmed vseh treh oseb, smo v stiku z enim samim Bogom. Če smo v stiku z vsemi tremi, s Sveto trojico, smo prav tako v stiku z edinim in pravim Bogom. Ljubite mašo, otroci moji, ljubite mašo. In bodite lačni obhajila, pa čeprav ste mrzli, čeprav se ne morete ogreti: prejmite obhajilo z vero, z upanjem, z gorečo ljubeznijo.