Seznam točk

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ta vrstica sv. Janeza najavlja bralcu njegovega evangelija, da se bo takrat zgodilo nekaj zelo pomembnega. To je prisrčen uvod, vzporeden onemu, ki ga zapiše sv. Luka: Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel. Začnimo s prošnjo k Svetemu Duhu, da nas pripravi za razumevanje vsakega izraza, vsake Jezusove kretnje, ker hočemo živeti nadnaravno življenje, ker je Gospod izrazil svojo voljo, da se nam bo dal kot dušna hrana in ker priznamo, da ima edino On besede večnega življenja.

Vera nas navdihuje, da s Simonom Petrom vzkliknemo: Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. In ta vera, zlita z našo pobožnostjo, nas v onih transcendentnih trenutkih nagovori, da posnemamo sv. Janeza, se drzno približamo Jezusu in položimo glavo na prsi Učenika, ki je goreče ljubil svoje — to smo pravkar slišali —, jih ljubil do konca.

Vse možne besede so ničeve, če skušajo razložiti, pa čeprav površno, skrivnost velikega četrtka. Vendar si ni težko predstavljati, vsaj približno, čutenja Jezusovega Srca tistega zadnjega večera v družbi njegovih, pred daritvijo na Kalvariji.

Pomislite na človeško izkušnjo poslavljanja dveh oseb, ki se imata radi. Želeli bi ostati skupaj za vedno, vendar ju dolžnost — katerakoli —, sili, da se ločita. Prizadevata si, da bi se ne ločili, a ne moreta. Človeška ljubezen, pa čeprav še tako velika, je omejena in se zateče k simbolu: poslavljajoči si izmenjajo darila, morda le fotografijo, s tako gorečim posvetilom, da je čudno, da papir ne zagori. Ne zmoreta česa drugega, ker njuna moč ni enakovredna njunim željam.

Česar mi ne moremo, more Gospod Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek, ki nam ne izroča simbola, temveč dejstvo: On sam ostane. Šel bo k Očetu, a ostane pri ljudeh. Ne pusti nam zgolj darila, s katerim bi se ga spominjali, sliko, ki čez čas postane nejasna, fotografijo, ki kmalu zbledi in orumeni in je brez vrednosti za one, ki niso bili protagonisti tistega ljubega trenutka. Pod podobo kruha in vina je On resnično navzoč: s svojim telesom, krvjo, dušo in božanskostjo.

Kristus živi. To je velika resnica, ki daje vsebino naši veri. Jezus, ki je umrl na križu, je vstal in premagal smrt, oblast teme, trpljenje in strah. Ne bojte se; s tem vzklikom je angel pozdravil ženske, ki so šle h grobu; ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Haec est dies quam fecit Dominus, exultemus et laetemur in ea; to je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ga.

Velikonočni čas je čas veselja, veselja, ki se ne omejuje le na to obdobje liturgičnega leta, temveč v vsakem trenutku napolnjuje srce kristjana. Saj Kristus živi. Kristus ni oseba, ki bi minila, ki bi nekaj časa živela in potem odšla ter nam pustila le čudovit zgled in spomin.

Ne, Kristus živi. Jezus je Emanuel, Bog z nami. Njegovo vstajenje nam razodeva, da Bog svojih ne zapusti. Ali pozabi ženska na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim, je obljubil. In svojo obljubo je izpolnil. Bog ima še vedno veselje s človeškimi otroki.

Kristus živi v svoji Cerkvi. Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Takšen je bil Božji načrt: Jezus nam je s smrtjo na križu dal duha Resnice in Življenja. Kristus ostaja v svoji Cerkvi, v njenih zakramentih, njeni liturgiji, učenju, v vsej njeni dejavnosti.

Na poseben način je Kristus še vedno navzoč med nami, in sicer v vsakodnevni izročitvi svete evharistije. Zato je maša središče in izvor krščanskega življenja. Pri vsaki maši je vedno navzoč Kristus v celoti, Glava in Telo. Per Ipsum, et cum Ipso et in Ipso. Kajti Kristus je Pot, je Posrednik; v Njem najdemo vse, izven Njega pa naše življenje ostaja prazno. V Jezusu Kristusu in pod Njegovim vodstvom si upamo reči — audemus dicere — Pater noster, Oče naš. Upamo si Gospoda nebes in zemlje imenovati Oče.

Navzočnost živega Jezusa v sveti hostiji je poroštvo, temelj in izpolnitev Njegove navzočnosti na svetu.