Seznam točk

Naš Oče Bog nam je z duhovniškim posvečenjem dal možnost, da nekateri verniki, po novem in nedojemljivem izlitju Svetega Duha, morejo prejeti neizbrisno znamenje v duši, s katerim dobijo podobo Kristusa Duhovnika, da bi lahko nastopali v imenu Jezusa, glave njegovega mističnega telesa. S tem službenim duhovništvom, ki je po svojem bistvu in ne po stopnji različno od skupnega duhovništva vseh vernikov, posvečeni duhovniki smejo posvetiti Kristusovo telo in kri, darovati Bogu sveto daritev, odpuščati grehe pri zakramentu sprave in opravljati nalogo poučevanja, in iis quae sunt ad Deum, o vsem, kar se nanaša na Boga, in samo o tem.

Zato mora biti duhovnik izključno Božji človek in se odpovedati misli, da bi si želel blesteti na področjih, kjer ga drugi kristjani ne potrebujejo. Duhovnik ni psiholog, ni sociolog, ni antropolog; je drugi Kristus, Kristus sam, ki streže dušam svojih bratov. Žalostno bi bilo, če bi se duhovnik, z opiranjem na kakšno človeško znanost — v duhovniškemu poklicu jo bo gojil le na ljubiteljski ravni —, čutil brez zadržkov poklicanega za učitelja dogmatične ali moralne teologije. Dosegel bi le to, da dokaže svoje dvojno neznanje — v človeški in teološki znanosti —, čeprav bi površnost in videz modrosti mogla zavesti nekatere nevedne bralce ali poslušalce.

Splošno znano je, da so videti nekateri cerkveni možje danes pripravljeni izdelati novo Cerkev in izdati Kristusa, zamenjati duhovne cilje — odrešenje duš, vsake posebej —, za časne cilje. Če se ne uprejo tej skušnjavi, bodo prenehali izpolnjevati svojo sveto službo, izgubili bodo zaupanje in spoštovanje ljudi, povzročili bodo strašno uničenje znotraj Cerkve in se poleg tega neprimerno vmešali v politično svobodo kristjanov in vseh drugih ljudi ter posledično ustvarili zmešnjavo — tudi sami postanejo nevarni —, v sožitju družbe. Mašniško posvečenje je zakrament nadnaravnega služenja bratom v veri; kaže pa, da ga hočejo nekateri spremeniti v zemeljsko orodje novega despotizma.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.

Nato poslušamo besede iz Svetega pisma, berilo in evangelij, Tolažnikovo luč, ki nam govori s človeškimi glasovi, da bi naš razum spoznal in razmišljal, da bi se naša volja okrepila in dejanje izpolnilo. Ker smo eno samo ljudstvo, ki izpoveduje eno samo vero, en Credo; eno samo ljudstvo, "zbrano v edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha."

Nato darovanje: kruh in vino, človeški pridelek. Ni veliko, a spremljamo ga z molitvijo: V duhu ponižnosti in s skesanim srcem naj bomo sprejeti pri tebi, Gospod, in takšna naj bo danes naša daritev pred teboj, da ti bo ugajala, Gospod Bog. Spet izbruhne spomin na našo bedo in želja, da bi vse, kar dajemo Gospodu, bilo brez madeža in prečiščeno: umil si bom roke, vzljubil sem lepoto tvoje hiše.

Trenutek pred lavabo smo prosili Svetega Duha, naj blagoslovi daritev, pripravljeno njegovemu svetemu imenu. Po umivanju se obrnemo k Sveti trojici — Suscipe, Sancta Trinitas — naj sprejme daritev v spomin Kristusovega življenja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda, v čast Marije, vedno Device, v čast vseh svetnikov.

Naj bo daritev v korist odrešenju vseh ljudi — Orate, fratres, moli duhovnik —, daritev je moja in vaša, vse svete Cerkve. Molite, bratje, čeprav vas je malo; čeprav je resnično prisoten le en kristjan in čeprav bi bil mašnik čisto sam: vsaka maša je vesoljna daritev, v odrešenje vseh rodov in jezikov in narodov in ljudstev.

Vsi kristjani, v občestvu s svetniki, prejmejo mašne milosti, pa naj bodo pri maši tisoči ali pa mašniku pomaga le otrok, in še ta je morda raztresen. V vsakem primeru se zemlja in nebo združita in zapojeta z angeli: Sanctus, sanctus, sanctus …

Kličem in hvalim z angeli: ni mi težko, saj vem, da sem v njihovi družbi, ko mašujem. Molijo Sveto trojico. Tudi vem, da na neki način posreduje presveta Devica, ki je globoko povezana s presveto Trojico in je Kristusova Mati, del njegovega telesa in krvi: Mati Jezusa Kristusa, popolnega Boga in popolnega Človeka. Jezus Kristus, spočet v Devici Mariji brez posega moža, od Svetega Duha, nosi isto Materino kri. Ta kri se daruje pri odrešilni daritvi, na Kalvariji in pri sveti maši.

Vstopimo v canon z otroško zaupljivostjo, ki našega Očeta Boga imenuje dobri. Prosimo ga za Cerkev in za vse člane Cerkve: za papeža, za našo družino, za naše prijatelje in kolege. Katoličan pa zaradi svojega vesoljnega srca prosi za ves svet, saj v svoji navdušeni gorečnosti ne sme nikogar izključiti. V želji, da bo naša prošnja sprejeta, se spomnimo naše povezanosti s slavno vedno Devico Marijo in peščico oseb, ki so prve sledile Kristusu in umrle zanj.

Quam oblationem … Približuje se trenutek posvetitve. Pri maši je spet Kristus tisti, ki po duhovniku deluje: To je moje telo. To je kelih moje krvi. Jezus je z nami! Ljubezen narekuje brezmejno Božjo norost, ki se s transsubstanciacijo ponavlja. Naj bi danes, ko se bo ta trenutek spet ponovil, znali brez besed povedati Gospodu, da nas nič ne bo oddaljilo od njega, da nas njegova pripravljenost — nemočna —, da ostane v tako krhki podobi kruha in vina, po lastni odločitvi vklene: praesta meae menti de te vivere, et te illi semper dulce sapere, naj živim od tebe, milostno mi daj, in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.

Prošnje si kar sledijo, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da prosimo: za svoje pokojne, za nas same. Tu pridejo na dan naše nezvestobe, naše bede. Velika je teža, a On jo hoče nositi zaradi nas in z nami. Canon se konča z novo prošnjo k presveti Trojici: per Ipsum, et cum Ipso, et in Ipso … po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, naši ljubezni, Tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha, vsa čast in slava na vse veke vekov.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.