Seznam točk

Nekaj podobnega se je zgodilo z nami. Brez večjih naporov bi lahko našli med svojimi sorodniki, prijatelji in kolegi, da ne rečem po vsem širnem svetu, toliko drugih ljudi, ki so vrednejši Kristusovega klica. Preprostejših, modrejših, vplivnejših, pomembnejših, hvaležnejših in plemenitejših.

Kar sram me je, ko premišljam o tem. Vem pa tudi, da naša človeška logika ne more razložiti delovanja milosti. Bog navadno uporablja revno orodje, da je jasno razvidno, da je to Njegovo delo. S tresočim glasom se sveti Pavel spominja svojega poklica: Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Tako piše Savel iz Tarza, močnega značaja in elana, ki ju je zgodovina še bolj poudarila.

Kot sem rekel, čisto brez naših zaslug. Kajti poklic temelji na zavestnem spoznanju naše bede, na spoznanju, da so svetloba, ki osvetljuje naše duše — vera —, ljubezen, s katero ljubimo — dobrota —, in želja, ki nas utrjuje — upanje —, Božji darovi. Zato, če ne rastemo v ponižnosti, izgubljamo izpred oči namen Božje izvolitve: ut essemus sancti, osebno svetost.

Iz te ponižnosti pa zdaj lahko razumemo vso čudovitost Božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih.

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo … Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni … Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.