Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Privzeti moramo božja merila glede vseh stvari, pri čemer naj nikoli ne izgubimo nadnaravnega gledišča. Računati moramo s tem, da se Jezus poslužuje tudi naše bede, da bi zasijala njegova slava. Zato se takrat, ko začutite, da se po vaši vesti plazi samoljubje, naveličanost in malodušje, naglo odzovite in poslušajte Učitelja, ne da bi se preveč ustrašili žalostne resničnosti vsakogar izmed nas. Kajti dokler smo živi, nas bodo vedno spremljale osebne šibkosti.

To je kristjanova pot. Prositi je treba brez predaha, s trdno in ponižno vero: Gospod, ne zaupaj mi. Toda jaz zaupam Tebi. In ko bomo v svoji duši zaslutili ljubezen, sočutje, nežnost, s kakršno nas gleda Kristus Jezus, saj nas On ne zapusti, bomo v vsej njihovi globini razumeli apostolove besede: virtus in infirmitate perficitur; z vero v Gospoda bomo kljub naši bedi — ali še bolje, z našo bedo vred — zvesti našemu Očetu Bogu. Zasijala bo božja moč in nas podpirala v naši šibkosti.

Trudímo se, da bi naša ponižnost postala večja. Kajti samo ponižna vera nam omogoča, da lahko gledamo z nadnaravnim pogledom. Ni druge možnosti. Možna sta samo dva načina življenja na zemlji: ali živimo nadnaravno življenje ali pa življenje živali. Ti in jaz lahko živiva samo božje, nadnaravno življenje. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kaj koristi človeku vse, kar obstaja na svetu, vse težnje razuma in volje? Kaj koristi vse to, če pa se vse konča, če vse propade, če so vsa bogastva tega zemeljskega sveta zgolj gledališke kulise; in če temu sledi večnost, ki je za vedno, za vedno, za vedno?

Ta prislov, vedno, je povzdignil Terezijo Avilsko. Ko je še kot deklica stopala skozi mestna vrata Adaja in prečkala mestno obzidje v spremstvu svojega brata Rodriga, da bi šla skupaj na mavrsko ozemlje z namenom, da bi ju tam obglavili za Kristusa, je šepetala svojemu že naveličanemu bratu: Za vedno, za vedno, za vedno.

Ljudje lažejo, ko v časnih zadevah pravijo “za vedno”. Edini resnični, popolnoma resnični “za vedno” je samo pred obličjem Boga; in tako moraš živeti ti, z vero, ki ti bo pomagala čutiti okus medu, nebeških sladkosti, ko pomisliš na večnost, ki je res za vedno.

Ko so učenci videli posušeno drevo, so se začudili in rekli: Kako to, da se je smokva pri priči posušila? Tistih prvih dvanajst učencev, ki so bili priče tolikim Kristusovim čudežem, je ponovno osupnilo; njihova vera še vedno ni bila goreča. Zato jim je Gospod zagotovil: Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se jezgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: Vzdigni se in se vrzi v morje, se bo zgodilo. Jezus Kristus nam postavlja ta pogoj: živeti moramo iz vere, kajti tako bomo sposobni premikati gore. In toliko stvari je, ki jih je treba premakniti … v svetu, najprej pa v našem srcu. Toliko stvari, ki ovirajo milost! Vera torej; vera z deli, vera z žrtvijo, vera s ponižnostjo. Kajti vera nas spreminja v vsemogočna bitja: Vse, karkoli boste v molitvi prosili — če boste verovali — boste prejeli.

Človek vere zna dobro presojati zemeljske stvari, ve, da je to, kar je tu spodaj, povedano z besedami Terezije Avilske, kot noč v zanikrnem prenočišču. Obnavlja svoje prepričanje, da je naše življenje na zemlji čas dela in boja, čas očiščevanja, da bi odplačali svoj dolg božji pravičnosti zaradi naših grehov. Prav tako ve, da so časne dobrine sredstva, jih uporablja velikodušno in junaško.

Naj nihče ne misli, da bodo na tej poti kontemplacije strasti dokončno utišane. Varali bi se, če bi predpostavili, da se bomo zaradi hrepenenja po iskanju Kristusa, ob srečanju in pogovoru z njim ter zaradi sladkosti njegove ljubezni spremenili v popolne ljudi. Četudi vam ne manjka izkušenj, mi vseeno dovolite, da vas spomnim na to. Sovražnik Boga in človeka, Satan, se nikoli ne vda, nikoli ne počiva. Oblega nas celo takrat, ko se duša vname in žari v ljubezni do Boga. Ve, da je takrat težje doseči padec, toda če mu uspe, da človek užali svojega Gospoda, čeprav le z majhnim dejanjem, bo lahko nad njegovo vest zagnal hudo skušnjavo obupa.

Če se želite učiti iz izkušnje ubogega duhovnika, ki hoče govoriti samo o Bogu, vam svetujem naslednje: kadar bo meso poskušalo znova pridobiti svoje izgubljene pravice ali kadar se bo napuh — kar je hujše — uprl in pokazal svojo trmo, se nemudoma zatecite v te božanske špranje, ki so jih na Kristusovem telesu odprli žeblji, s katerimi je bil pribit na križ, ter sulica, ki je prebodla njegovo stran. Pojdite tja, kakor vam narekuje vzgib: odložite v Gospodovih ranah vso to človeško … in božjo ljubezen. To pomeni želeti si združitve, počutiti se kot Kristusov brat, njegov krvni sorodnik, kot otrok iste Matere, saj nas je ona pripeljala do Jezusa.