Seznam točk

Cilj ni lahek: poistovetiti se s Kristusom. Vendar tudi ni težak, če živimo, kot nas je Gospod učil, če dnevno stopimo v stik z njegovo besedo, če prepojimo svoje življenje z resničnostjo zakramenta, z evharistijo, ki nam jo je On dal kot hrano, kajti kristjanova pot je shojena, kot pravi stara pesem iz mojih krajev. Bog nas je poklical jasno in nedvoumno. Kot modri z Vzhoda smo odkrili zvezdo, luč in smer na nebu svoje duše.

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit. To je tudi naša izkušnja. Tudi mi smo opazili, da se nam v duši počasi prižiga nov plamen: želja biti kristjani v polnosti; če mi dovolite, da se tako izrazim, hrepenenje po tem, da bi Boga vzeli zares. Če bi zdajle vsak izmed vas začel na glas pripovedovati, kako je prišel do nadnaravnega poklica, bi ostali presodili, da je vse to nekaj Božjega. Zahvalimo se Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu svetemu Duhu in sveti Mariji, po kateri nam prihajajo vse milosti iz nebes, za ta dar, ki je, poleg vere, največji, kar jih Gospod lahko podeli ustvarjenemu bitju — konkretno hrepenenje po polnosti ljubezni, v prepričanju, da je svetost sredi poklicnih, družbenih nalog tudi potrebna in ne samo mogoča.

Pomislite, s kakšno obzirnostjo nas vabi Gospod. Uporablja človeške besede kot kak zaljubljenec: Poklical sem te po imenu: moj si! Bog, ki je lepota, veličina, modrost, nam naznanja, da smo njegovi, da nas je izvolil po svoji neskončni ljubezni. Potrebno je trdno življenje vere, da ne bi skazili te čudovite stvari, ki nam jo Božja previdnost polaga v roke. Vera, kot so jo imeli modri z Vzhoda. Prepričanje, da nam ne puščava ne viharji ne mirne oaze ne bodo preprečile, da bi dospeli do cilja v večnem Betlehemu — do dokončnega življenja z Bogom.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ta vrstica sv. Janeza najavlja bralcu njegovega evangelija, da se bo takrat zgodilo nekaj zelo pomembnega. To je prisrčen uvod, vzporeden onemu, ki ga zapiše sv. Luka: Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel. Začnimo s prošnjo k Svetemu Duhu, da nas pripravi za razumevanje vsakega izraza, vsake Jezusove kretnje, ker hočemo živeti nadnaravno življenje, ker je Gospod izrazil svojo voljo, da se nam bo dal kot dušna hrana in ker priznamo, da ima edino On besede večnega življenja.

Vera nas navdihuje, da s Simonom Petrom vzkliknemo: Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. In ta vera, zlita z našo pobožnostjo, nas v onih transcendentnih trenutkih nagovori, da posnemamo sv. Janeza, se drzno približamo Jezusu in položimo glavo na prsi Učenika, ki je goreče ljubil svoje — to smo pravkar slišali —, jih ljubil do konca.

Vse možne besede so ničeve, če skušajo razložiti, pa čeprav površno, skrivnost velikega četrtka. Vendar si ni težko predstavljati, vsaj približno, čutenja Jezusovega Srca tistega zadnjega večera v družbi njegovih, pred daritvijo na Kalvariji.

Pomislite na človeško izkušnjo poslavljanja dveh oseb, ki se imata radi. Želeli bi ostati skupaj za vedno, vendar ju dolžnost — katerakoli —, sili, da se ločita. Prizadevata si, da bi se ne ločili, a ne moreta. Človeška ljubezen, pa čeprav še tako velika, je omejena in se zateče k simbolu: poslavljajoči si izmenjajo darila, morda le fotografijo, s tako gorečim posvetilom, da je čudno, da papir ne zagori. Ne zmoreta česa drugega, ker njuna moč ni enakovredna njunim željam.

Česar mi ne moremo, more Gospod Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek, ki nam ne izroča simbola, temveč dejstvo: On sam ostane. Šel bo k Očetu, a ostane pri ljudeh. Ne pusti nam zgolj darila, s katerim bi se ga spominjali, sliko, ki čez čas postane nejasna, fotografijo, ki kmalu zbledi in orumeni in je brez vrednosti za one, ki niso bili protagonisti tistega ljubega trenutka. Pod podobo kruha in vina je On resnično navzoč: s svojim telesom, krvjo, dušo in božanskostjo.

Nato poslušamo besede iz Svetega pisma, berilo in evangelij, Tolažnikovo luč, ki nam govori s človeškimi glasovi, da bi naš razum spoznal in razmišljal, da bi se naša volja okrepila in dejanje izpolnilo. Ker smo eno samo ljudstvo, ki izpoveduje eno samo vero, en Credo; eno samo ljudstvo, "zbrano v edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha."

Nato darovanje: kruh in vino, človeški pridelek. Ni veliko, a spremljamo ga z molitvijo: V duhu ponižnosti in s skesanim srcem naj bomo sprejeti pri tebi, Gospod, in takšna naj bo danes naša daritev pred teboj, da ti bo ugajala, Gospod Bog. Spet izbruhne spomin na našo bedo in želja, da bi vse, kar dajemo Gospodu, bilo brez madeža in prečiščeno: umil si bom roke, vzljubil sem lepoto tvoje hiše.

Trenutek pred lavabo smo prosili Svetega Duha, naj blagoslovi daritev, pripravljeno njegovemu svetemu imenu. Po umivanju se obrnemo k Sveti trojici — Suscipe, Sancta Trinitas — naj sprejme daritev v spomin Kristusovega življenja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda, v čast Marije, vedno Device, v čast vseh svetnikov.

Naj bo daritev v korist odrešenju vseh ljudi — Orate, fratres, moli duhovnik —, daritev je moja in vaša, vse svete Cerkve. Molite, bratje, čeprav vas je malo; čeprav je resnično prisoten le en kristjan in čeprav bi bil mašnik čisto sam: vsaka maša je vesoljna daritev, v odrešenje vseh rodov in jezikov in narodov in ljudstev.

Vsi kristjani, v občestvu s svetniki, prejmejo mašne milosti, pa naj bodo pri maši tisoči ali pa mašniku pomaga le otrok, in še ta je morda raztresen. V vsakem primeru se zemlja in nebo združita in zapojeta z angeli: Sanctus, sanctus, sanctus …

Kličem in hvalim z angeli: ni mi težko, saj vem, da sem v njihovi družbi, ko mašujem. Molijo Sveto trojico. Tudi vem, da na neki način posreduje presveta Devica, ki je globoko povezana s presveto Trojico in je Kristusova Mati, del njegovega telesa in krvi: Mati Jezusa Kristusa, popolnega Boga in popolnega Človeka. Jezus Kristus, spočet v Devici Mariji brez posega moža, od Svetega Duha, nosi isto Materino kri. Ta kri se daruje pri odrešilni daritvi, na Kalvariji in pri sveti maši.

Spomnil bi rad, čeprav na kratko, na nekatere vidike sedanjega Kristusovega življenja — Iesus Christus heri et hodie; ipse et in saecula —, saj na tem temelji celotno krščansko življenje. Če se ozremo okrog sebe in razmislimo o poteku človeške zgodovine, bomo opazili napredek in izboljšave. Znanost je povzročila, da se človek bolj zaveda svoje moči. Tehnika obvladuje naravo v večji meri kot v preteklih obdobjih in omogoča, da človeštvo sanja o višji stopnji kulture, materialne blaginje in enotnosti.

Morda bo kdo čutil potrebo, da ta opis dopolni in opozori, da ljudje zdaj trpijo krivice in vojne, celo hujše kot v preteklosti. V bistvu bi imel prav. Vendar bi jaz ob takem razmišljanju vseeno raje spomnil na to, da v verskem smislu človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. Na tem področju je višek napredka že dosežen: Kristus, alfa in omega, začetek in konec.

V duhovnem življenju ni nekega novega obdobja, ki bi ga morali doseči. Vse nam je že bilo dano s Kristusom, ki je umrl in vstal ter živi in ostaja na veke. Moramo pa se z Njim združiti po veri in dopustiti, da se Njegovo življenje razodene v nas tako, da se bo o vsakem kristjanu lahko reklo ne več alter Christus, temveč ipse Christus, Kristus sam!

Vemo, da je kristjan vsajen v Kristusa s krstom; da je usposobljen po birmi, da se bori za Kristusa; da je poklican za delo v svetu po sodelovanju pri Kristusovi kraljevski, preroški in duhovniški službi; da je združen s Kristusom v eno po evharistiji, zakramentu enotnosti in ljubezni. Zato mora biti kot Kristus usmerjen proti drugim ljudem, gledati mora z ljubeznijo vsakega posameznika in vse, ki ga obdajajo, kot tudi človeštvo v celoti.

Po veri Kristusa prepoznamo kot Boga, ga vidimo kot svojega Rešenika, se poistovetimo z Njim in delamo, kot je delal On. Potem ko Tomažu pokaže rane in ga reši dvoma, Vstali zakliče: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! Sveti Gregor Veliki pravi: "Tu se o nas govori na poseben način, ker duhovno posedujemo Tistega, ki ga telesno nismo videli. Govori se o nas, vendar pod pogojem, da so naša dejanja skladna z našo vero. Zares veruje samo tisti, ki s svojimi deli uresničuje to, v kar veruje. Zato o tistih, ki verujejo samo v besedah, sveti Pavel pravi: trdijo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zanikajo."

V Kristusu ni mogoče ločiti njegove narave BogaČloveka ter naloge Odrešenika. Beseda je postala meso in prišla na zemljo, ut omnes homines salvi fiant, da bi rešil vse ljudi. Mi smo s svojimi osebnimi težavami in omejitvami drugi Kristusi, pravzaprav Kristus sam, z isto poklicanostjo služiti drugim ljudem.

V naših ušesih mora vedno znova odzvanjati zapoved, ki bo ostala nova še stoletja. Sveti Janez piše: Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja.

Naš Gospod je prišel, da prinese mir, veselo novico, življenje vsem ljudem. Ne samo bogatim, niti ne samo revnim. Ne samo modrim, niti ne samo preprostim. Vsem. Bratom in sestram, kajti bratje in sestre smo, otroci istega Očeta Boga. Obstaja torej ena sama rasa: rasa Božjih otrok. Obstaja ena sama barva: barva Božjih otrok. In obstaja en sam jezik: tisti, ki govori srcu in glavi, brez hrupnih besed, ki pa nam vendar daje spoznavati Boga in ki doseže, da ljubimo drug drugega.