Seznam točk

Pogosto se pojavi skušnjava, da bi si malo časa prihranil zase …

Nauči se enkrat za vselej odpraviti tolikšno omejenost in takoj popravi napako.

Če domišljija kipi okoli tebe, ustvarja varljive položaje, okoliščine, ki se navadno ne skladajo s tvojo potjo, te neumno raztresajo, te ohlajajo in oddaljujejo od božje navzočnosti. — Nečimrnost.

Če se domišljija vrti okrog drugih, zlahka zapadeš v zmoto, da sodiš — kadar to ni tvoje poslanstvo — ter na pritlehen in neobjektiven način razlagaš njihovo vedenje. — Predrzne sodbe.

Če domišljija obletava tvoje talente in način govorjenja ali vzdušje občudovanja, ki ga prebujaš v drugih, se izpostavljaš temu, da izgubiš pravilni namen in daješ povod za napuh.

Pustiti domišljiji prosto pot navadno pomeni izgubo časa, vendar poleg tega odpre vrata celi vrsti hotenih skušnjav, kadar je človek ne obvlada.

— Ne opuščaj notranjega mrtvičenja niti za en dan!

Zdi se laž, da je mogoče biti tako srečen na tem svetu, kjer se mnogi trudijo živeti žalostno, ker se ženejo za svojo sebičnostjo, kakor da bi se vse končalo tu spodaj!

— Ti ne bodi eden od njih …, prečiščuj se v vsakem trenutku!

Nekateri ne slišijo — ne želijo slišati — drugega kot besede, ki jih nosijo v svoji glavi.

Za mnoge ljudi sestoji razumevanje, ki ga zahtevajo od drugih, v tem, da vsi prestopijo na njihovo stran.

Ne morem verjeti v tvojo resnicoljubnost, če ne občutiš nelagodja — in to nadležnega nelagodja! — ob najmanjši in najbolj neškodljivi laži, ki nima nič skupnega z majhnostjo niti z neškodljivostjo, saj žali Boga.

Čemu gledaš, poslušaš, bereš in govoriš z nizkotnim namenom ter skušaš zbirati “slábo”, ki se ne nahaja v namenih drugih ljudi, temveč zgolj v tvoji duši?

Kadar ni poštenosti v bralcu, bo ta le stežka odkril poštenost pisca.

Sektaš v vseh dejavnostih drugih ljudi ne vidi drugega kot sektaštvo. Bližnjega meri z bolestno mero svojega srca.

Žal mi je bilo tistega vodstvenega človeka. Slutil je obstoj nekaterih problemov, ki so po drugi strani v življenju razumljivi …, pa se je prestrašil in se vznejevoljil, ko so mu to sporočili. Raje ni vedel zanje, raje je živel v polovični luči ali somraku svojih predstav, da bi ostal miren.

Svetoval sem mu, naj se jih loti s surovostjo in jasnostjo, ravno zato, da bi prenehali obstajati, ter mu zagotovil, da bo potem zares živel v resničnem miru.

Ti ne rešuj problemov, lastnih ali tujih, s tem, da jih ne upoštevaš: to bi bila udobnost, lenoba, odpiranje vrat za delovanje hudiča.

Si izpolnil svojo dolžnost? … Je bil tvoj namen pravilen? … Da? — Potem ne skrbi, če obstajajo nenormalni ljudje, ki odkrivajo zlo, ki ne obstaja drugje kot v njihovem pogledu.

Vprašali so te — kakor v preiskavi —, ali ocenjuješ kot dobro ali slabo tisto svojo odločitev, ki so jo oni imeli za vrednostno neopredeljeno.

In z gotovo vestjo si odgovoril: “Vem samo dvoje: da je moja vest čista in da … se dobro zavedam, kaj me to stane.” Nato pa si še dodal: Bog je smisel in cilj mojega življenja, zato vem, da nič ni vrednostno neopredeljeno.

Prizadevaj si, da bo tvoj dober namen vedno spremljala ponižnost. Kajti pogosto se dobrim namenom pridruži trdost v sodbah, skoraj nezmožnost popuščanja in nekakšen oseben, narodnosten ali skupinski ponos.

Ni slabo, če ravnamo dobro zaradi plemenitih človeških razlogov. — Toda … kakšna razlika, kadar “ukazujejo” nadnaravni!

Ko je videl to veselje ob trdem delu, je tisti prijatelj vprašal: Ampak, se vse te naloge opravijo iz navdušenja? — Z veseljem in vedrostjo so mu odgovorili: “Iz navdušenja? … Ta je pa dobra!” — “Per Dominum Nostrum Iesum Christum!” — Za našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas nenehno čaka!

Zelo te je razžalostila prav nič krščanska pripomba tistega človeka: “Odpuščaj svojim sovražnikom,” ti je pravil, “ne moreš si predstavljati, kako jih to razbesni!”

— Nisi se mogel zadržati in si mirno odvrnil: “Nočem zamenjati ljubezni s poniževanjem bližnjega. Odpuščam zato, ker ljubim in hlepim po posnemanju Učitelja.”

Zdravilo za tvoj nemir: potrpežljivost, pravilen namen in pogled na stvari z nadnaravne perspektive.

Opravljivost je hči zavisti, zavist pa je pribežališče nerodovitnih.

Kadar torej ni sadov, preveri svoj zorni kot: če delaš in te ne moti, da tudi drugi delajo in dosegajo sadove, je ta nerodovitnost zgolj navidezna; boš že požel pridelek, ko pride čas.