Seznam točk

Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!

Morda — temeljito si izprašaj vest! — si tudi mi ne zaslužimo take slave, kot jo je ta vaški župnik zapel o svoji oslici. Toliko smo delali, zavzemali smo te in te odgovorne položaje, blestel si v tej in oni človeški nalogi … toda ali v božji navzočnosti ne najdeš ničesar, kar bi moral obžalovati? Si zares poskušal služiti Bogu in svojim bratom ljudem, ali pa si gojil svoj egoizem, svojo osebno slavo, svoje ambicije, svoj izključno zemeljski in žalostno minljivi uspeh? Govorim vam brez olepševanja, ker se hočem še enkrat zelo iskreno pokesati in ker si želim, da bi tudi vsak od vas prosil odpuščanja. Ob pogledu na našo nezvestobo, na tolike zmote, šibkosti, strahopetnosti — vsakdo ima svoje — iz srca ponovimo Gospodu tisti Petrov skesani vzklik: Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te! Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad, kljub moji bedi! In drznem si dodati: Ti poznaš mojo ljubezen, prav zaradi te moje bede, saj me vodi k temu, da se oprem nate, ki si moja rešitev: quia Tu es, Deus, fortitudo mea. In od tukaj začnemo znova.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

“V prepričanju, da je Bog povsod, obdelujemo polja in s tem slavimo Gospoda, plovemo po morjih in opravljamo vsa naša dela tako, da prepevamo njegovemu usmiljenju.” Na ta način smo v vsakem trenutku združeni z Bogom. Tudi kadar ste ločeni od drugih, zunaj vašega običajnega okolja, kakor tisti fantje v strelskem jarku, boste živeli v povezanosti z Gospodom preko tega osebnega, prizadevnega, stalnega dela, ki ga boste znali spremeniti v molitev, ker ste ga začeli in končali v navzočnosti Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.

Toda ne pozabite mi, da se nahajate tudi v navzočnosti ljudi in da od vas — od tebe — pričakujejo krščansko pričevanje. Zato moramo v poklicnem delu, v tem, kar je človeškega, delati na tak način, da nam ne bo treba občutiti sramu, če nas pri delu vidi nekdo, ki nas pozna in nas ljubi, in ne dajmo mu povoda, da bi zardel. Če ravnate v skladu s tem duhom, katerega vas poskušam naučiti, ne boste izzvali sramu pri tistih, ki vam zaupajo, in ne boste zardevali. Ne bo se vam zgodilo kakor tistemu človeku iz prilike, ki se je namenil zgraditi stolp: Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.

Zagotavljam vam: če ne boste izgubili nadnaravnega gledišča, boste izpopolnili svoje delo, dokončali boste vašo katedralo vse do postavitve zaključnega kamna.

Videti je, da me sprašuješ: In kako mi bo uspelo vedno delovati s tem duhom, ki me vodi, da s popolnostjo dokončam svoje poklicno delo? Odgovor ni moj, prihaja od svetega Pavla: Možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse godi v ljubezni. Vse delajte iz ljubezni in svobodno; nikoli ne dopustite strahú ali rutine: služite našemu Očetu Bogu.

Rad ponavljam — to sem tudi temeljito izkusil — tiste ne ravno umetniške verze, ki pa so zelo nazorni: Vse moje življenje je iz ljubezni / in če sem v ljubezni vešč / je to zaradi bolečine; / nihče namreč ne ljubi bolj / kot tisti, ki je veliko trpel. Svoje poklicne dolžnosti opravljaj iz ljubezni: vztrajam, vse delaj iz ljubezni in prav zato, ker ljubiš, pa čeprav boš okusil grenkobo nerazumevanja, nepravičnosti, nehvaležnosti, celo človeškega neuspeha, se boš prepričal o čudežih, ki jih obrodi tvoje delo. Okusni sadovi, seme večnosti!

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Medtem, ko govorim, vem, da vi v božji navzočnosti poskušate pregledati svoje ravnanje. Ali ni res, da večina skrbi, ki vznemirjajo tvojo dušo, to pomanjkanje miru, izhaja iz tega, da nisi odgovoril na božja povabila? Ali pa da si morda hodil po stezi hinavcev, ker si iskal samega sebe? V žalostnem poskusu, da bi pred ljudmi okrog sebe obdržal zgolj videz krščanskega ravnanja, v svoji notranjosti nisi hotel sprejeti odpovedi, mrtvičenja tvojih izkrivljenih strasti, nisi se hotel odpovedati sebi in se brezpogojno izročiti, kakor je storil Jezus Kristus.

Glejte, v teh trenutkih meditacije pred tabernakljem ne morete zgolj poslušati besed, ki jih izgovarja duhovnik in s katerimi na nek način materializira notranjo molitev vsakogar od nas; jaz ti le ponujam nekaj misli, ti nakažem nekaj točk, da bi jih ti aktivno zbral, o njih premišljeval sam pri sebi ter jih spremenil v témo zelo osebnega, tihega pogovora med Bogom in teboj; da bi jih prenesel v tvoje sedanje okoliščine ter da bi z lučjo, ki ti jo ponuja Gospod, v svojem ravnanju razločeval med tem, kar gre v pravo smer, in tistim, kar poteka po napačni poti, ter se popravil z njegovo milostjo.

Bodi hvaležen Gospodu za to kopico dobrih del, ki si jih uresničil brez iskanja lastne koristi, ker lahko skupaj s psalmistom zapoješ: Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake. Prosi ga odpuščanja za tvoja opustitve ali tvoje zgrešene korake, ko si se zapletel v ta obžalovanja vreden labirint hinavščine: medtem ko si zatrjeval, da želiš le božjo slavo in dobro tvojega bližnjega, si v resnici le častil samega sebe … Bodi drzen, bodi velikodušen, in reci “ne”: da nočeš več goljufati Gospoda in človeštva.

Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.