Seznam točk

Svetost ni v velikih dejanjih. — Njeno bistvo je boj, da tvoje življenje na nadnaravnem področju ne bi ugasnilo; da zgoriš do poslednje trske v služenju Bogu na zadnjem mestu … ali pa na prvem: kjerkoli te Gospod pokliče.

Tule je recept za tvojo krščansko pot: molitev, pokora, delo brez počitka, z ljubečim izpolnjevanjem dolžnosti.

Vtisnite v duše junaštvo za dovršeno opravljanje drobnih reči vsakega dne: kakor da bi bila od vsakega izmed teh dejanj odvisna rešitev sveta.

Bog te ne vleče iz tvojega okolja, ne oddaljuje te od sveta, niti od tvojega stanu, niti od tvojih plemenitih človeških ambicij, niti od tvojega poklicnega dela … vendar hoče, da si tam svet!

Naše življenje — življenje kristjanov — mora biti običajno do te mere: prizadevati si, da vsak dan dobro opravljamo prav tisto, kar smo dolžni storiti; uresničevati svoje božansko poslanstvo v svetu s tem, da izpolnimo drobno dolžnost vsakega trenutka.

— Bolje rečeno: truditi se, da bi jo izpolnili, kajti včasih nam ne bo uspelo, in zvečer pri spraševanju vesti bomo morali reči Gospodu: Ne izročam ti kreposti; danes ti lahko izročim le pomanjkljivosti, toda s tvojo milostjo se bom lahko štel med zmagovalce.

V služenju Bogu ni nepomembnih opravil: vsa so zelo pomembna.

— Pomembnost opravila je odvisna od duhovne ravni tistega, ki ga opravlja.

Obvezani smo delati, delati zavestno, s čutom odgovornosti, z ljubeznijo in vztrajnostjo, brez opustitev in lahkotnosti. Kajti delo je božji ukaz in Boga, kot pravi psalmist, je treba ubogati »in laetitia« — z veseljem!

Ne gre pozabiti, da dostojno, plemenito in človeško gledano pošteno delo more — in mora! — biti povzdignjeno v nadnaravni red, tako da postane božansko opravilo.

Občuduj dobroto našega Očeta Boga: te ne navdaja z veseljem gotovost, da so tvoj dom, tvoja družina, tvoja dežela, ki jih noro ljubiš, predmet svetosti?

Če hočemo zares posvečevati delo, je neobhodno treba izpolniti prvi pogoj: delati in delati dobro! — s človeško in nadnaravno resnostjo.

Dobro zlato in diamanti so v notranjosti zemlje, ne na dosegu roke.

Tvoja naloga svetosti — lastne svetosti in svetosti drugih — je odvisna od te gorečnosti, od tega veselja, od tega tvojega dela, skritega in vsakdanjega, normalnega in običajnega.

V našem običajnem ravnanju, potrebujemo mnogo večjo moč od moči legendarnega kralja Midasa, ki je v zlato spreminjal vse, česar se je dotaknil.

— Mi moramo — s pomočjo ljubezni — spreminjati človeško delo našega običajnega dne v božje delo večnega dosega.