Seznam točk

Izgovori. — Nikoli jih ne bo zmanjkalo, če se želiš izogniti svoji dolžnosti. Koliko osmišljenih nesmislov!

Ne izgubljaj časa s premišljevanjem o njih.

— Zavrzi jih in stori svojo dolžnost.

Prijazno se opraviči, kot zahtevata krščanska ljubezen in omika. — Potem pa navzgor! S sveto brezobzirnostjo, brez postanka do vrha, dokler povsem ne opraviš svoje dolžnosti.

Duhovni vodja. — Potrebuješ ga. — Da se izročiš, da se predaš … v pokorščini. — In to duhovnega vodja, ki pozna tvoj apostolat, ki ve, kaj hoče Bog: tako bo uspešno pomagal delovanju Svetega Duha v tvoji duši, ne da bi te pri tem odstranil s tvojega mesta … in te napolnil z mirom ter ti pokazal, kako bo tvoje delo postalo plodno.

Nasmehnil sem se tvoji … nepotrpežljivi molitvi. —Rekel si mu: “Jezus, nočem se postarati … predolgo bi moral čakati, da bi te videl! Morda takrat moje srce sploh ne bo več tako živo bílo, kot bije zdaj. Ko bom star, se mi zdi prepozno. Zdaj bi bilo najino združenje bolj živo, ker te ljubim z ljubeznijo mladeniča.”

Skrivnost. — Javna skrivnost: te svetovne krize so krize svetnikov.

— Bog želi imeti peščico “svojih” ljudi v vsaki človeški dejavnosti. — Nato … “pax Christi in regno Christi” — Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu.

Ta lažna ponižnost je udobnost: tako se poniglavo odpoveduješ svojim pravicam, … ki so dolžnosti.

Večkrat na dan se vprašaj: počnem v tem trenutku to, kar moram početi?

Si zares želiš biti svetnik? — Izpolnjuj majhne dolžnosti vsakega trenutka. Stori, kar moraš storiti, in bodi v tem, kar delaš.

“Velika” svetost je v izpolnjevanju “majhnih dolžnosti” vsakega trenutka.

Praviš mi: ko se bo pokazala priložnost, da naredim nekaj velikega … potem! — Potem? Mar misliš, da ti bom verjel, in ti sam verjameš, da lahko zmagaš na nadnaravnih olimpijskih igrah, ne da bi se nanje pripravljal in treniral vsak dan?

Si videl, kako so zgradili tisto veličastno zgradbo? — Opeko za opeko. Tisoči opek. Vendar eno za drugo. — Potem vreče cementa, druga za drugo. In klesani kamni, ki tako malo pomenijo v primerjavi s celoto. — In kosi železa. — In delavci, ki dan za dnem delajo ob istih urah …

Si videl, kako so zgradili tisto veličastno zgradbo? … — Preko drobnih stvari!

Ali nisi opazil, v kako “majhnih rečeh” se skriva človeška ljubezen? — Tudi božja Ljubezen se skriva v “majhnih rečeh”.

Vztrajaj v natančnem izpolnjevanju sedanjih obveznosti. — To delo — skromno, enolično, nepomembno — je molitev, prenesena v dejanja, ki te pripravljajo na prejem milosti za drugo delo — veličastno, raznoliko in pomembno —, o katerem sanjaš.

Vse, pri čemer sodelujemo ubogi ljudje — in celo svetost —, je stkano iz neznatnih malenkosti, ki lahko — odvisno od namena — oblikujejo čudovito preprogo junaštva ali prostaštva, kreposti ali greha.

Junaške pesmi vedno pripovedujejo o velikih dogodivščinah, ki pa jih dopolnjujejo opisi vsakdanjega življenja junakov. — Da bi le vedno — to je prava pot! — zelo cenil drobne stvari.

Si kdaj v miru razmislil, kako velik seštevek lahko da mnogo majhnih stvari?

To je bila trda preizkušnja: ne pozabi te šole. — Tvoje zdajšnje velike strahopetnosti so — očitno — vzporedne s tvojimi vsakodnevnimi majhnimi strahopetnostmi.

“Nisi mogel” zmagati v velikem, “ker nisi hotel” zmagati v drobnih stvareh.

Nisi opazil leska v Kristusovih očeh, ko je siromašna vdova v templju dala svojo skromno miloščino? — Tudi ti mu daj to, kar lahko: zasluga ni v velikem ali majhnem, temveč v namenu, s katerim si dal.

Ne bodi … neumen. Res je, da si — kvečjemu — le majhen vijak v tem velikem Kristusovem podjetju.

Toda, ali veš, kaj pomeni, če en sam vijak ne prime dovolj ali zdrsne s svojega mesta? Popustili bodo veliko večji deli in kolesje se bo skrhalo.

Delo bo zastalo. — Morda se bo pokvaril cel stroj.

Kako velika stvar je biti majhen vijak!

Kako si vsi na tem svetu želijo zapustiti svoje mesto! — Kaj bi se zgodilo, če bi vsaka kost, vsaka mišica na človeškem telesu skušala zasesti drugo mesto kot to, ki ji je namenjeno?

Ni drugega vzroka za slabo stanje na svetu. — Sin moj, vztrajaj na svojem mestu: Koliko boš tam lahko naredil za uresničenje Gospodovega kraljestva!

Dirjati, dirjati! … Delati, delati! … Vročično, noro delovanje … Čudovite materialne zgradbe …

Z duhovnega vidika so to le obarvane kulise: ponaredki, hiše iz kart … dirjati, delati! — In veliko ljudi teka naokoli: zdaj sem, zdaj tja.

Vsi ti pri svojem delu vidijo le sedanjost: vedno “so” le “v sedanjosti”. — Ti … pa moraš gledati na stvari z očmi večnosti in imeti pred očmi prihodnost ter preteklost …

Tišina. — Mir. — V tebi pa živahno notranje življenje. Brez dirjanja, brez nore potrebe po spreminjanju svojega položaja, prav z mesta, ki ti je namenjeno, boš kot močan duhovni generator dal mnogim svetlobo in energijo, … ne da bi pri tem sam izgubil svojo moč in svetlobo.

Sprašuješ me … in ti odgovarjam: tvoja popolnost je v tem, da živiš popolno na mestu, poklicu in položaju, kamor te je Bog postavil s pomočjo nadrejenih.

Želja po vodstvenih mestih v apostolskih ustanovah je za to življenje nekoristna stvar, za drugo življenje pa nevarnost.

Če Bog tako hoče, te bodo že poklicali.

— In takrat boš moral sprejeti. — A ne pozabi, da moreš in moraš povsod doseči svetost; saj zato si prišel.