Seznam točk

Sam sebi se zdim kot ubog ptiček, ki je bil navajen letati samo z drevesa na drevo, kvečjemu do balkona v tretjem nadstropju …, nekega dne je celo zbral pogum in se povzpel na streho skromne hiše, ki ni bila ravno nebotičnik …

Kar naenkrat pa našega ptiča zgrabi orel — po pomoti ga je zamenjal za mladiča svoje vrste — in v njegovih mogočnih krempljih se ptiček dviga, dviga se zelo visoko, nad gore in zasnežene vrhove, nad bele in modre in rožnate oblake, in še više, dokler ne gleda naravnost v sonce … Tedaj pa orel ptička spusti in mu reče: Pojdi, lêti! …

— Gospod, naj ne začnem spet letati tik ob zemlji! Naj me vselej razsvetljujejo žarki božanskega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Napolni se z dobrimi željami, kar je nekaj svetega in Bog to hvali. Vendar ne ostani pri tem! Biti moraš duša — mož, žena — ki je stvarna. Da bi uresničil te dobre želje, moraš oblikovati jasne, natančne sklepe.

— Potem pa, otrok moj, v boj, da jih z božjo pomočjo preneseš v dejanja!

Svetost je prožna kakor sproščena mišica. Kdor hoče biti svet, zna ravnati tako, da med opravljanjem nečesa, kar zanj predstavlja mrtvičenje, opusti — če ne gre za žalitev Boga — nekaj drugega, kar mu je prav tako težko, ter se Gospodu zahvali za to udobje. Če bi se kristjani vedli drugače, bi tvegali, da postanemo neprožni, brez življenja, kakor lutka iz cunj.

Svetost ni toga kot lepenka: zna se nasmehniti, popustiti, počakati. Je življenje: nadnaravno življenje.

Res je, da ti ne prispevaš ničesar, da v tvoji duši vse dela Bog.

— Toda glede tvojega odziva Bogu naj to ne bo tako.

Danes si v svoji molitvi potrdil sklep, da postaneš svet. Razumem te, ko dodajaš: Vem, da bom to dosegel. Ne zato, ker bi se zanašal nase, Jezus, ampak ker … se zanašam na Tebe.

Pusti se voditi Bogu. Peljal te bo po “svoji poti” in se pri tem posluževal neštevilnih zaprek …, morda pa celo tvojega lenarjenja, da bi bilo vidno, da tvojo nalogo uresničuje On.

Gospodu iskreno in neprestano predstavljaj svoje želje po svetosti in apostolatu …, potem se uboga posoda tvoje duše ne bo razbila; oziroma, če se razbije, jo bo nova milost spet sestavila in bo še naprej služila tvoji svetosti in apostolatu.

Naredi me svetega, moj Bog, pa čeprav s pomočjo udarcev. Nočem biti ovira tvoji volji. Hočem se prav odzvati, hočem biti velikodušen … Toda kakšno je moje hotenje?

Zdi se mi zelo primerno, da Gospodu pogosto izkažeš gorečo, veliko željo, da bi bil svet, čeprav vidiš, da si poln bede …

— Delaj tako ravno zaradi tega!

Osebna svetost ni nekakšna entelehija, temveč jasna stvarnost, človeška in božja, ki se nenehno kaže v dnevnih dejanjih ljubezni.

»Ure igne Sancti Spiritus!« — Vžgi me z ognjem svojega Duha! si klical. In dodajaš: Treba je, da moja uboga duša čim prej znova poleti … in ne preneha leteti, dokler se ne spočije v Njem!

— Tvoje želje se mi zdijo zelo v redu. Priporočil te bom Tolažniku; stalno ga bom klical, da bi se nastanil v središču tvojega bitja ter bi načeloval in dajal nadnaravni ton vsem tvojim dejanjem, besedam, mislim in željam.

Se čudiš, ko odkriješ, da je v vsaki izmed možnosti za napredek skritih veliko različnih ciljev …

— To so druge poti znotraj “poti”, ki te odvračajo od morebitne rutine in te še bolj približajo Gospodu.

— Bodi velikodušen, tako da stremiš k najvišjemu.

Cerkev, duše — z vseh celin, vseh časov, sedanjih in prihodnjih — pričakujejo veliko od tebe …, toda — to se ti mora dobro vtisniti v razum in v srce! — postal boš nerodoviten, če nisi svet; naj se popravim: če se ne boriš, da bi bil svet.

Če bi bil dosleden sedaj, ko si videl njegovo luč, bi želel biti tako zelo svet, kolikor velik grešnik si bil; in boril bi se za uresničenje tega hrepenenja.

Svetost je ravno v tem: v boju, da bi bili zvesti vse življenje, in v radostnem sprejemanju božje volje v trenutku smrti.