Seznam točk

Oče moj — tako ga nagovarjaj, z zaupanjem! — ki si v nebesih, poglej name s sočutno ljubeznijo in daj, da se odzovem.

— Raztôpi in vnemi moje srce iz brona, sežgi in očisti moje nemrtvičeno meso, napolni moj razum z nadnaravno lučjo, daj, da bo moj jezik glasnik Kristusove ljubezni in slave.

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti.

Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu.

Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih prodnikih, ne da bi pustila sled.

O Jezus …, utrdi naše duše, izravnaj pot, predvsem pa nas opijani s svojo ljubeznijo! Na ta način nas napravi za žive kresove, ki bodo vžgali zemljo z božanskim ognjem, ki si ga Ti prinesel.

S čim se bahaš? — Vsak zagon, ki te žene, je od Njega. Ravnaj skladno s tem.

Hvala, Gospod, ker nam — ob dopuščanju skušnjave — daješ tudi lepoto in moč svoje milosti, da lahko zmagamo! Hvala, Gospod, za skušnjave, ki jih dopuščaš zato, da bi bili ponižni!

»Ure igne Sancti Spiritus!« — Vžgi me z ognjem svojega Duha! si klical. In dodajaš: Treba je, da moja uboga duša čim prej znova poleti … in ne preneha leteti, dokler se ne spočije v Njem!

— Tvoje želje se mi zdijo zelo v redu. Priporočil te bom Tolažniku; stalno ga bom klical, da bi se nastanil v središču tvojega bitja ter bi načeloval in dajal nadnaravni ton vsem tvojim dejanjem, besedam, mislim in željam.

Marijin ponižni in radostni spev, »Magnificat«, nas spominja na Gospodovo neskončno velikodušnost do tistih, ki postanejo kot otroci, do tistih, ki se ponižajo in se iskreno zavedajo svoje ničnosti.

Bodi zahteven do sebe brez strahu. Mnogo duš tako dela v svojem skritem življenju, da bi blestel le Gospod.

Želel bi, da se ti in jaz odzoveva tako kot tisti človek — ki je hotel biti zelo božji — na praznik svete družine, ki se je takrat obhajal v osmini Gospodovega razglašenja.

— “Ne manjka mi drobnih križev. Včeraj mi je bilo zaradi enega tako hudo, da me je spravil v jok. Danes pa mi je dal misliti, da moj oče in gospod, sveti Jožef, in moja sveta Mati Marija nista hotela pustiti »svojega otroka« brez božičnega darila. Darilo pa je bila luč, da sem spoznal svojo nehvaležnost do Jezusa zaradi skromnega odziva na milost in svojo ogromno napako, ki je v tem, da s svojim nizkotnim vedenjem nasprotujem presveti volji Boga, ki me hoče imeti za svoje orodje.”

Tako je molila neka duša, željna, da bi popolnoma pripadala Bogu in po Njem vsem dušam: “Gospod, prosim te, da deluješ v tem grešniku ter da popraviš, osnažiš in prečistiš moje namene.”

Bog nas ima rad neskončno bolj, kot imaš ti rad samega sebe … Zato mu pústi, da je zahteven do tebe!

Pusti se oblikovati — močnim ali nežnim — udarcem milosti. Potrudi se, da ne boš ovira, marveč orodje. Če tako hočeš, ti bo tvoja presveta Mati pomagala in boš struga božjega vodovja, namesto da bi bil kamen, ki odklanja smer njegovega toka.

»Dominus dabit benignitatem suam et terra nostra dabit fructum suum« — Gospod bo dal svoj blagoslov in naša dežela bo obrodila svoj sad.

— Da, ta blagoslov je izvor vsakega dobrega sadu, je potrebno podnebje, da bi na našem svetu mogli gojiti svetnike, božje može in žene.

»Dominus dabit benignitatem« — Gospod bo dal svoj blagoslov. — Toda, pozor, v nadaljevanju pravi, da On pričakuje naš sad — tvojega, mojega — in to ne sadu, ki bi bil skop in zakrnel, ker se mi nismo znali izročiti; pričakuje obilen sad, ker nas obsipava z blagoslovom.