Seznam točk

Koliko dolguješ svojemu Očetu-Bogu! — Dal ti je obstoj, razum, voljo …; dal ti je milost: Svetega Duha; Jezusa v hostiji; božje otroštvo; presveto Devico Marijo, božjo in našo Mater; dal ti je možnost, da se udeležuješ svete maše, in naklanja ti odpuščanje tvojih grehov, tolikokrat ti daje svoje odpuščanje! Dal ti je nešteto darov in nekateri med njimi so izredni …

— Povej mi, sin, kako si se odzval? Kako se odzivaš?

To, da se malo bolj približamo Bogu, pomeni biti pripravljeni na novo spreobrnjenje, na novo prečiščenje, na pozorno poslušanje njegovih navdihov — svetih želja, ki jih spodbuja v naših dušah — in prenašanje le-teh v dejanja.

Koliko podlosti je v mojem ravnanju in koliko nezvestobe do božje milosti!

— Mati moja, Pribežališče grešnikov, prôsi zame, da ne bi nikdar več oviral dela Boga v moji duši.

Tako blizu Kristusa, toliko let, pa … tak grešnik!

— Te Jezusova zaupnost do tebe ne sili k ihtenju?

Lazar je vstal, ker je slišal božji glas, in takoj je hotel zapustiti tisto stanje. Če se ne bi “hotel” premakniti, bi znova umrl.

Iskren sklep: vedno imeti vero v Boga; vedno imeti upanje v Boga; vedno ljubiti Boga …, ki nas nikoli ne zapusti, čeprav bi že trohneli kot Lazar.

Hvaljen bodi Bog! si govoril sam pri sebi po opravljenem zakramentu spovedi. Pomislil si: to je tako, kot da bi se znova rodil.

Nato si vedro nadaljeval: »Domine, quid me vis facere?« — Gospod, kaj hočeš, da storim?

— In ti sam si odgovoril: s tvojo milostjo, ki je nad vsem in nad vsemi, bom izpolnil tvojo presveto voljo: »Serviam!« — Služil ti bom brezpogojno!

Jezus se je rodil v betlehemski votlini, pravi Sveto pismo, “ker v prenočišču zanje ni bilo prostora.”

— Ne oddaljim se od teološke resnice, če ti rečem, da Jezus še vedno išče prebivališča v tvojem srcu.

Res je, da ti ne prispevaš ničesar, da v tvoji duši vse dela Bog.

— Toda glede tvojega odziva Bogu naj to ne bo tako.

Veš, da ti božja milost ne bo manjkala, ker te je izbral od vekomaj. Če pa je s teboj tako ravnal, ti bo naklonil vso pomoč, da mu boš vdan kot njegov otrok.

— Pojdi torej z gotovostjo naprej po poti in mu v vsakem trenutku vračaj s svojo zvestobo.

Še vedno neodločen si mi pravil: Kako začutim tista obdobja, ko Gospod od mene pričakuje več!

— Na misel mi je prišlo samo to, da te spomnim: Zagotavljal si mi, da hočeš edino to, da se z Njim poistovetiš, zakaj se upiraš?

Jezus te prosi za molitev … To jasno vidiš.

— A kljub temu, kako skromen je tvoj odziv! Vse ti je zelo težko: si kot otrok, ki je prelen, da bi se naučil hoditi. Toda v tvojem primeru ne gre samo za lenobo. Gre tudi za strah, za pomanjkanje velikodušnosti.

Ob neizmernem obzorju duš, ki nas čakajo, ob tej dragoceni in strašni odgovornosti ti bo morda prišlo na misel isto, kar si včasih mislim sam: Jaz naj prispevam k temu velikemu delu? Jaz, ki sem tako majhen?

— Takrat morava odpreti evangelij in gledati, kako Jezus ozdravi slepega od rojstva: z blatom, narejenim iz zemeljskega prahu in sline. In to je zdravilo, ki daje luč slepim očem!

To sva ti in jaz. Poznava svojo šibkost, svojo nevrednost, toda — z božjo milostjo in z najino dobro voljo — sva zdravilo za oči, da bi svetila, da bi dajala moč drugim in sebi.