Seznam točk

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.

Ne morem drugače, kot da vam zaupam nekaj, kar zame predstavlja razlog za žalost in spodbudo za delovanje: misel na ljudi, ki še ne poznajo Kristusa, ki še ne slutijo globoke sreče, ki nas čaka v nebesih, in ki hodijo po zemlji, ter iščejo veselje, čigar resničnega imena ne poznajo, ali pa se zgubljajo po poteh, ki jih oddaljujejo od pristne sreče. Kako dobro lahko razumemo to, kar je moral občutiti apostol Pavel tisto noč v Troadi, ko je v spanju videl prikazen: Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam! In ko se mu je to prikazalo, smo začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.

Ne čutite tudi vi, da nas Bog kliče, da nas — prek vsega, kar se dogaja v naši okolici —, pošilja oznanjat dobro novico o Jezusovem prihodu? Vendar kristjani včasih podcenjujemo svoje poslanstvo, zapademo v površnost, zgubljamo čas za prepire in jezo. Kar pa je še slabše, tudi taki so, ki se po krivem zgražajo nad načini, kako drugi živijo določene vidike vere ali razne pobožnosti, in namesto da bi sami odprli pot in se jih trudili živeti na način, ki je zanje pravi, ves čas le uničujejo in kritizirajo. V življenju kristjana se gotovo lahko, in dejansko tudi se, pokažejo slabosti. Vendar nismo pomembni mi in naše težave; edini, ki šteje, je On, Jezus. Govoriti moramo o Kristusu in ne o samih sebi.

Ta moja razmišljanja so spodbudile nekatere izjave o domnevni krizi pobožnosti do svetega Jezusovega Srca. Take krize ni; prava pobožnost je bila in tudi danes je živ odnos, poln človeškega in nadnaravnega smisla. Njegovi sadovi so bili in so okusni sadovi spreobrnjenja, izročitve, izpolnjevanja Božje volje, ljubečega prodiranja v skrivnosti odrešenja.

Nekaj povsem drugega pa je izkazovanje neplodnega sentimentalizma, brez doktrine, prenasičenega s pietizmom. Tudi meni niso všeč osladne podobe in slike presvetega Srca, ki človeku z zdravo pametjo in nadnaravnim čutom kristjana ne morejo navdihovati nikakršne pobožnosti. Vendar se mi ne zdi najbolj logično praktične zlorabe, ki izginejo same od sebe, prikazovati kot doktrinalen, teološki problem.

Če obstaja kriza, je to kriza človeških src, ki — zaradi kratkovidnosti, sebičnosti, ozkih pogledov — ne zaznajo nedoumljive ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa. Liturgija svete Cerkve je vse od ustanovitve današnjega praznika znala ponuditi hrano resnične pobožnosti, tako da je za branje pri maši izbrala besedilo svetega Pavla, ki predlaga celoten načrt kontemplativnega življenja — znanje in ljubezen, molitev in življenje —, začenši s pobožnostjo do Jezusovega Srca. Bog sam nas skozi apostolova usta vabi, da hodimo po tej poti: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Božja polnost se nam razkriva in daje v Kristusu, v Kristusovi ljubezni, v Kristusovem Srcu. Kajti Njegovo Srce je tisto, v katerem telesno biva vsa polnost božanstva. Če torej izpred oči izgubimo ta veliki Božji namen — tok ljubezni, ki je bil na svetu vzpostavljen po utelešenju, odrešenju in binkoštih —, ne bomo razumeli nežnosti Gospodovega Srca.

Zavedajmo se vsega bogastva, ki je skrito v teh besedah: sveto Jezusovo Srce. Ko govorimo o človeškem srcu, ne mislimo zgolj na čustva, temveč na celotno osebo, ki ljubi in je v odnosu z drugimi. In, rečeno z besedami ljudi, ki so sestavili Sveto pismo, da bi mi lahko razumeli Božje stvari, je srce povzetek in izvir, izraz in najgloblji temelj misli, besed, dejanj. Človek je vreden toliko, kot je vredno njegovo srce, bi se lahko reklo v našem jeziku.

V srcu se začnejo veselje: moje srce se raduje zaradi tvoje pomoči; kesanje: moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa; hvala Gospodu: srce mi prekipeva od dobre besede; odločitev poslušati Gospoda: moje srce je pripravljeno; bedenje iz ljubezni: spala sem, a moje srce je bedelo. Pa tudi dvom in strah: Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

Srce ne samo čuti, ampak tudi ve in razume. Božjo postavo sprejmemo v srce in tam ostane zapisana. Sveto pismo še dodaja: Iz preobilja srca namreč govorijo usta. Gospod je nekim pismoukom vrgel v obraz: Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? In da bi povzel vse grehe, ki jih človek lahko zagreši, je rekel: Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Ko se v Svetem pismu govori o srcu, ne gre za minljivo čustvo, ki prinese ganjenost ali solze. O srcu se govori z mislijo na človeka, ki je, kot je pokazal sam Jezus Kristus, v celoti, z dušo in telesom, usmerjen v tisto, kar mu pomeni dobro: Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko zdaj razmišljamo o Jezusovem Srcu, izražamo gotovost ljubezni Boga in resničnost njegove izročitve. S tem ko priporočamo pobožnost do tega svetega Srca, priporočamo, da se moramo celovito — z vsem, kar smo: naša duša, naša čustva, naše misli, naše besede in naša dejanja, naše delo in naše veselje —, obračati na celega Jezusa.

Resnična pobožnost do Jezusovega Srca se uresničuje v sledečem: v spoznavanju Boga in spoznavanju nas samih ter v gledanju Jezusa in zatekanju k Njemu, ki nas poživlja, uči in vodi. V tej pobožnosti ni prostora za površnost, razen površnosti človeka, ki v svoji človeški necelovitosti ne dojame resničnosti Božjega utelešenja.

Če se ne bomo učili od Jezusa, ne bomo nikoli ljubili. Če bi mislili kot nekateri, da namreč ohraniti čisto, Boga vredno srce pomeni ne mešati in ne okužiti ga s človeškimi čustvi, bi kot logična posledica postali neobčutljivi za trpljenje drugih. Zmožni bi bili zgolj uradne ljubezni, suhe in brez duše, ne pa resnične Jezusove ljubezni, ki je nežnost in človeška toplina. S tem ne želim dati povoda za napačne teorije, ki so žalostni izgovori za to, da odvračamo srca, jih oddaljujemo od Boga in zapeljujemo v skušnjavo in pogubo.

Ob današnjem prazniku moramo Gospoda prositi, da nam podeli dobro srce, sposobno sočustvovati s trpljenjem ljudi in razumeti, da sta resnični balzam za stiske, ki spremljajo in pogosto vznemirjajo duše na tem svetu, ljubezen in dobrota. Vse druge tolažbe so dobre kvečjemu za to, da človeka trenutno razvedrijo, za sabo pa pustijo žalost in obup.

Če želimo pomagati drugim, jih moramo ljubiti, vztrajam, z ljubeznijo, ki bo razumevanje in predanost, naklonjenost in zavestna ponižnost. Tako bomo razumeli, zakaj se je Gospod odločil celotno postavo povzeti v dvojni zapovedi, ki je v resnici ena sama: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, z vsem srcem.

Morda zdaj mislite, da kristjani — ne drugi, ti in jaz —, pozabljamo na osnovno uresničevanje te naloge. Morda mislite na številne krivice, ki se ne popravljajo, zlorabe, ki ostajajo, diskriminacijo, ki se prenaša iz roda v rod, ne da bi našli korenito rešitev.

Ne morem niti mi ni treba predlagati konkretnega načina za reševanje teh problemov. Vendar vas kot Kristusov duhovnik moram spomniti, kaj pravi Sveto pismo. Premišljujte ob prizoru sodbe, ki ga je opisal sam Jezus: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.

Človek ali družba, ki se ne odzivata na trpljenje in krivice, ki se jih ne trudita lajšati, nista človek in družba po meri ljubezni Jezusovega Srca. Kristjani — ko ohranjajo kar največjo svobodo in zato tudi velik pluralizem ob proučevanju in uresničevanju različnih rešitev —, morajo biti enotni v istem prizadevanju služiti človeštvu. Drugače njihovo krščanstvo ne bo Jezusova beseda in življenje; krinka bo in prevara pred Bogom in pred ljudmi.

Kako velik si, naš Gospod in naš Bog! Ti našemu življenju daješ nadnaravni smisel in Božjo moč. Ti si razlog, da iz ljubezni do Tvojega Sina z vso močjo svojega bitja, z dušo in telesom lahko ponavljamo: oportet illum regnare! Obenem pa se oglaša naša šibkost, saj veš, da smo nemočna bitja — in kako nemočna! —, ki imamo vse, ne le noge, temveč tudi srce in glavo, iz ilovice. Samo po Tebi lahko živimo Božje življenje.

Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Če bi bil pogoj za Jezusovo kraljevanje v moji in tvoji duši to, da bi v njej našel popolno bivališče, potem bi imeli razlog za obup. Toda ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Ga vidite? Jezus je zadovoljen s preprosto živaljo namesto prestola. Za vas ne vem, toda zame ni ponižanje, če pred Bogom priznam, da sem tovorna žival: živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko, vodiš me za povodec.

Pomislite na lastnosti oslička, zdaj ko teh ni več veliko. Ne na starega in trmastega osla, ki je zamerljiv in izdajalsko brca, temveč na mladega oslička z ušesi, našpičenimi kot antene, ki je skromen pri hrani, žilav pri delu ter dirja odločno in veselo. Obstaja nešteto lepših, sposobnejših in močnejših živali. Toda Kristus si je izbral njega, da bi se kot kralj predstavil pred ljudstvom, ki ga je pozdravljalo. Kajti Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši.