Seznam točk

Odločil si se, bolj zaradi razmisleka kot iz gorečnosti in navdušenja. Čeprav si si želel čustev, ni bilo prostora zanje: izročil si se, ko si se prepričal, da tako hoče Bog.

In od tistega trenutka nisi več “občutil” nobenega resnega dvoma; pač pa mirno, vedro veselje, ki na trenutke kar prekipeva. Tako Bog poplača drznost ljubezni.

Da bi dosegli srečo, ni potrebno udobno življenje, temveč zaljubljeno srce.

Po dvajsetih stoletjih moramo s polno gotovostjo razglašati, da Kristusov duh ni izgubil svoje odrešilne moči, edine, ki poteši hrepenenja človeškega srca. — Za začetek vnesi to resnico v svoje srce, ki bo ves čas nemirno — kot je zapisal sveti Avguštin —, dokler ga popolnoma ne položiš v Boga.

Ljubiti pomeni … gojiti eno sámo misel, živeti za ljubljeno osebo, ne pripadati sebi, biti srečno in svobodno, z dušo in srcem, podvržen volji drugega … in istočasno svoji volji.

Še vedno ne ljubiš Gospoda kot skopuh svoje bogastvo, kot mati svojega otroka …, še vedno preveč skrbiš za samega sebe in za svoje drobnarije! Kljub temu pa opažaš, da je Jezus že postal nepogrešljiv v tvojem življenju …

— Torej, ko boš popolnoma odgovoril na njegov klic, bo nepogrešljiv tudi v vsakem od tvojih dejanj.

Glasno zavpij k njemu, kajti to vpitje je norost zaljubljenca: Gospod, čeprav te ljubim …, mi ne zaupaj! Priveži me k sebi, vsak dan bolj!

Ne dvomi: srce je bilo ustvarjeno za ljubezen. Postavimo torej našega Gospoda Jezusa Kristusa v vse naše ljubezni. Drugače se prazno srce maščuje in se napolni z najbolj zaničevanja vrednimi nizkotnostmi.

Ni bolj človeškega srca kot je srce bitja, v katerem prekipeva nadnaravni čut. Pomisli na sveto Marijo, ki je polna milosti, Hči Boga Očeta, Mati Boga Sina, Nevesta Boga Svetega Duha: v njenem srcu je dovolj prostora za vse človeštvo brez razlikovanja in zapostavljanja. — Vsakdo je njen sin, njena hči.

Kadar imajo ljudje zelo majhno srce, se zdi, da hranijo svoja hrepenenja v bednem in odmaknjenem predalu.

Pri stikih z ljudmi, ki te obdajajo, se moraš vsak dan obnašati zelo razumevajoče, zelo ljubeznivo, obenem pa — to je jasno — s potrebno odločnostjo; drugače se razumevanje in ljubezen spremenita v sokrivdo in sebičnost.

Brez lažne ponižnosti je pravil tisti naš prijatelj: “Ni se mi bilo treba učiti odpuščati, ker me je Gospod naučil ljubiti.”

Odpuščati. Odpuščati iz vsega srca in brez sence zamere! To je vedno dobro in plodovito ravnanje.

— To je bila Kristusova drža, ko je bil pribit na križ: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,” in od tam je prišla tvoja in moja rešitev.

Se čutiš kot varuh dobrega in absolutne resnice in ti zaradi tega pripada osebni naziv ali pravica, da izkoreniniš zlo za vsako ceno?

— Po tej poti ne boš nič opravil: samo zaradi Ljubezni in z ljubeznijo! Spomni se, da ti je Ljubezen veliko odpustila in ti še odpušča.

Ljubi dobre, ker ljubijo Kristusa … — In ljubi tudi tiste, ki ga ne ljubijo, ravno zaradi te njihove nesreče …, in še posebej zato, ker On ljubi tako ene kot druge.

Ljudje tiste dežele — tako oddaljene od Boga, tako zmedene — so te spomnili na Učiteljeve besede: “So kot ovce brez pastirja.”

— In začutil si, da tudi tebi srce navdaja sočutje … Odloči se na mestu, ki ga zasedaš, dati življenje v žgalno daritev za druge.

Ubogi, je dejal tisti naš prijatelj, so moja najboljša duhovna knjiga in glavni namen mojih molitev. Trpim zaradi njih in z njimi trpim zaradi Kristusa. In ker trpim, razumem, da ga ljubim in da jih ljubim.

Ko božjo ljubezen prenesemo v prijateljstvo, se to nagnjenje prečisti, zraste, postane duhovno; ker zgori nesnaga, sebični pogledi, pretirano meseni razmisleki. Ne pozabi: božja ljubezen bolje ureja naša nagnjenja, jih očiščuje, brez da bi jih omejevala.

Ta položaj te žge: približal se ti je Kristus, ko nisi bil nič drugega kot beden gobavec! Do tedaj si gojil samo eno dobro lastnost: velikodušno zanimanje za druge. Po tistem srečanju si dosegel milost, da v njih vidiš Jezusa, zaljubil si se v Njega in sedaj ga ljubiš v njih … in zdi se ti zelo majhna stvar — prav imaš! — tisti altruizem, ki te je prej spodbujal, da si bližnjemu storil kakšno uslugo.

Navadi se svoje ubogo srce polagati v sladko in brezmadežno Marijino Srce, da ti ga očisti tolikšne nesnage in te popelje k presvetemu in usmiljenemu Jezusovemu Srcu.