Seznam točk

Videntes autem stellam gavisi sunt gaudio magno valde, se čudovito ponavlja v latinskem besedilu — ko so spet odkrili zvezdo, so se razveselili z zelo velikim veseljem. Zakaj tako veselje? Zato ker tisti, ki niso nikdar dvomili, dobijo od Gospoda dokaz, da zvezda ni izginila; prenehali so jo zreti z očmi, v duši pa so jo vedno ohranili. Tak je poklic kristjana: če ne izgubimo vere, če obdržimo upanje v Jezusa Kristusa, ki bo z nami do konca sveta, se zvezda spet prikaže. In ko ponovno ugotovimo resničnost svojega poklica, se rodi še večje veselje, ki v nas poveča vero, upanje in ljubezen.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Tudi mi pokleknemo pred Jezusom, pred Bogom, skritim v človeškosti. Ponovimo mu, da nočemo obrniti hrbta njegovemu klicu, da se ne bomo nikoli odvrnili od njega; da bomo z naše poti odstranili vse, kar bi oviralo zvestobo; da si iskreno želimo biti poslušni njegovim navdihom. Ti v svoji duši in tudi jaz —kajti v svoji notranjosti molim z globokimi tihimi kriki —,pripovedujeva Detetu, da si želiva biti tako dobra služabnika, kakor tisti iz prilike, da bi lahko tudi nama odgovoril: razveseli se, dobri in zvesti služabnik.

Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ustavimo se za trenutek in skušajmo razumeti ta evangeljski odlomek. Kako je mogoče, da mi, ki nič nismo in nič ne veljamo, moremo opravljati daritve Bogu? Sveto pismo pravi: Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj. Človek še tega ne zmore, da bi povsem odkril globino in lepoto Gospodovih darov: Če bi poznala Božji dar, odgovori Jezus Samarijanki. Jezus Kristus nas je učil, naj vse pričakujemo od Očeta, naj prej kot vse drugo iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, saj nam bo vse drugo navrženo in On dobro ve, kaj mi potrebujemo.

V ekonomiji odrešenja naš Oče skrbi za vsako dušo z ljubeznivo nežnostjo: Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Torej bi se bilo nesmiselno truditi, da bi dali Gospodu nekaj, kar bi On potreboval; kot dolžniki, ki nimajo s čim odplačati, bi naši darovi bili podobni tistim iz Stare zaveze, kakršnih Bog ne sprejema več. Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

A Gospod ve, da je podarjati stvar zaljubljencev in On sam nam kaže, kaj želi od nas. Ne zanimajo ga ne bogastvo ne sadovi zemlje ali živali s kopnega, morja ali zraka, saj je vse to njegovo; hoče nekaj bolj osebnega, kar naj mu popolnoma svobodno izročimo: Daj mi, moj sin, svoje srce. Vidite? Ne zadovolji se z delitvijo, hoče vse. Ne išče naše lastnine, nas same si želi. Od tod in samo od tod izhajajo darovi, ki jih lahko prinesemo Gospodu.

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.

To Kristusovo ljubezen mora vsak od nas udejanjiti v lastnem življenju. Toda da bi lahko bili ipse Christus, se moramo gledati v Njem. Ne zadostuje splošna ideja o Jezusovem duhu, pač pa se moramo od Njega učiti ravnanja in malih pozornosti. Predvsem pa moramo premišljevati Njegovo življenjsko pot, Njegove sledi, da bi iz njih črpali moč, svetlobo, vedrino, mir.

Kadar ljubimo kako osebo, želimo vedeti tudi najmanjše podrobnosti o njenem bitju in njenem značaju, da bi se tako laže poistovetili z njo. Zato moramo premišljevati Kristusovo zgodbo, od Njegovega rojstva v jaslih pa do smrti in vstajenja. V prvih letih svojega duhovništva sem rad podarjal izvode evangelija in druge knjige, ki govorijo o Jezusovem življenju. Kajti to moramo dobro poznati in ga v celoti imeti v glavi in srcu, da ga lahko v vsakem trenutku, brez pomoči knjige in z zaprtimi očmi, zremo kot v filmu.

Tako se bomo v različnih okoliščinah svojega življenja vedno spomnili besed in dejanj Gospoda. Tako se bomo čutili del Njegovega življenja. Kajti ne gre le za to, da mislimo na Jezusa in da si predstavljamo te prizore. Povsem se moramo vključiti vanje, postati igralci. Slediti moramo Kristusu tako od blizu kot sveta Marija, Njegova mati, kot prvih dvanajst učencev, kot svete žene in kot množice, ki so se gnetle okoli Njega. Če bomo tako delali in ne postavljali ovir, bodo Kristusove besede dosegle dno naše duše in duha in nas preobrazile. Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kot vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.

Če pa želimo celo Kristusa samega ponesti drugim ljudem, se moramo obrniti k Evangeliju in premišljevati Kristusovo ljubezen. Lahko bi se osredotočili na vrhunce trpljenja, saj, kot je sam rekel, nihče nima večje ljubezni, kakor je, da kdo da življenje za svoje prijatelje. Lahko pa razmišljamo tudi o Njegovem preostalem življenju, o običajnem ravnanju z ljudmi, ki jih je srečal.

Zato, da bi Njegov nauk o rešenju in Božja ljubezen dosegla vse ljudi, je Kristus, pravi Bog in pravi Človek, ravnal na človeški in Božji način. Bog se prilagodi človeku, brez zadržkov prevzame našo naravo z izjemo greha.

Globoko me veseli misel, da je Kristus želel biti pravi človek, iz mesa in krvi kot mi. Ganjen sem, ko premišljujem o Bogu, ki ljubi s človeškim srcem.

Na spontan, naraven način se v nas zbudi želja, da bi bili blizu Božji Materi, ki je tudi naša Mati; da bi se obračali k njej, tako kot se obračamo k živi osebi, saj Ona nikoli ni bila podvržena smrti, temveč je z dušo in telesom ob Bogu Očetu, ob svojem Sinu in ob Svetem Duhu.

Zato, da bi razumeli Marijino vlogo v krščanskem življenju, da bi nas privlačila in bi z otroško ljubeznijo iskali njeno ljubeznivo spremstvo, ne potrebujemo velikih besed, čeprav je skrivnost Božjega materinstva vsebinsko tako bogata, da o njej nikoli ne bomo dovolj premišljevali.

Katoliška vera je znala v Mariji prepoznati privilegirano znamenje Božje ljubezni. Bog nas že zdaj imenuje svoje prijatelje, njegova milost deluje v nas, nas očiščuje greha, nam daje moč, da bi v slabostih, lastnih nekomu, ki je še vedno prah in beda, mogli že zdaj na neki način odsevati Kristusov obraz. Nismo zgolj brodolomci, ki jim je Bog obljubil rešitev, marveč se ta rešitev v nas že vrši. Naš odnos z Bogom ni odnos slepega, ki hlepi po svetlobi, a stoka v žalosti zaradi teme, temveč odnos otroka, ki ve, da ga Oče ljubi.

O tej prisrčnosti, tem zaupanju in tej gotovosti nam govori Marija. Zato gre njeno ime tako naravnost do srca. Odnos vsakogar izmed nas do lastne matere nam je lahko vzor in smernica pri odnosu do Gospe sladkega imena, Marije. Boga moramo ljubiti z istim srcem, s katerim ljubimo svoje starše, svoje brate in sestre, druge člane družine, svoje prijatelje ali prijateljice; drugega srca nimamo. S tem istim srcem pa moramo stopiti v odnos z Marijo.

Kako se običajen sin ali hči vedeta do svoje matere? Na sto načinov, a vedno z ljubeznijo in zaupanjem. Z ljubeznijo, ki bo ob vsaki priložnosti dobila drugačno obliko, pogojeno z življenjem samim; vendar te oblike nikdar niso nekaj hladnega, temveč prijetne domače navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki jih otrok mora imeti z materjo in jih mati pogreša, če otrok kdaj pozabi nanje: poljub ali nežnost ob odhodu ali prihodu domov, majhno darilce, nekaj prisrčnih besed.

V naših odnosih z nebeško Materjo tudi obstajajo smernice otroške pobožnosti, ki dajejo obliko našemu običajnemu ravnanju z Njo. Mnogi kristjani vzamejo za svojega stari običaj škapulirja ali pa privzamejo navado, da pozdravljajo — ni potrebna beseda, zadostuje misel —, Marijine podobe, ki jih najdemo v vsakem krščanskem domu in ki krasijo ulice tolikerih mest. Mnogi živijo čudovito molitev rožnega venca, v kateri se duša ne naveliča ponavljanja vedno istih reči, kot se tudi zaljubljenci ne naveličajo drug drugega, in v kateri se naučimo podoživljati osrednje trenutke Gospodovega življenja; ali pa Gospe posvetijo en dan v tednu — navadno ravno tega, na katerega smo zdaj zbrani, soboto —, ter ji izkažejo kakšno majhno pozornost in še posebej premišljujejo o njenem materinstvu. Obstajajo še številne druge marijanske pobožnosti, ki jih zdaj ni treba vseh naštevati. Ni potrebno, da so vse vključene v življenje vsakega kristjana — rasti v nadnaravnem življenju je nekaj povsem drugega kot zgolj kopičiti pobožnosti —, vendar moram hkrati povedati, da ne uživa polnosti vere, kdor ne živi vsaj katere od njih, kdor vsaj na kakšen način ne izraža ljubezni do Marije.

Kdor meni, da so pobožnosti do presvete Device presežene, daje občutek, da je izgubil globok krščanski smisel, ki ga imajo v sebi, da je pozabil vir, iz katerega prihajajo: vero v načrt odrešenja Boga Očeta, ljubezen do Boga Sina, ki je postal pravi človek in se je rodil iz žene, zaupanje v Boga Svetega Duha, ki nas posvečuje s svojo milostjo. Marijo nam je dal Bog in nimamo pravice, da bi jo zavračali, temveč se ji moramo bližati z ljubeznijo in veseljem otrok.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.