Seznam točk

Že pred nekaj leti sem v prepričanju, ki je raslo iz dneva v dan, zapisal: Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš. Od takrat je minilo veliko časa in to moje prepričanje je postalo še bolj čvrsto, še bolj globoko. V življenju mnogih ljudi sem videl, da upanje v Boga prižiga čudovite kresove ljubezni, z ognjem, ki ohranja utrip srca brez malodušja in pobitosti, pa čeprav na poti trpimo, in včasih trpimo zares.

Ko sem bral berilo današnje maše, sem bil ganjen in predstavljam si, da se je enako zgodilo tudi vam. Razumel sem, da nam Bog z apostolovimi besedami pomaga opazovati božji preplet treh teologalnih kreposti, ki so ogrodje, na katerem je stkano pristno življenje krščanskega moškega in krščanske ženske.

Ponovno poslušajte svetega Pavla: Ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.

Zato vam ponavljam skupaj s svetim Pavlom: Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ob teh besedah apostola narodov ne manjka takih, ki so podobni tistim Kristusovim učencem, ki so, ko jim je naš Gospod oznanil zakrament njegovega telesa in krvi, dejali: Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Da, trda je. Kajti ljubezen, ki jo opisuje apostol, ni omejena na človekoljubje, na humanitarnost ali na logično sočutje ob tujem trpljenju: od nas zahteva, da živimo teologalno krepost ljubezni do Boga ter ljubezni do drugih zaradi Boga. Zato ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala; če so jeziki, bodo umolknili; če je spoznanje, bo prešlo …Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!