Seznam točk

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. Toda ne izgubite izpred oči, da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. “Vse, kar se razvija,” opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, “se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.” Zato ti pravim, da če se želiš vesti kot dosleden kristjan — in vem, da si pripravljen ravnati tako, čeprav ti je ob tem ubogem telesu tolikokrat težko zmagati ali napredovati — moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.

Ne skrivam vam, da je takrat, ko moram koga popraviti ali sprejeti odločitev, ki bo koga prizadela, hudo tudi meni, prej, medtem in potem, pa nisem sentimentalnež. Tolaži me misel na to, da samo zveri ne jokajo: jokamo ljudje, božji otroci. Popolnoma razumem, da je v določenih trenutkih gotovo tudi vam neprijetno, če se trudite zvesto izpolnjevati svojo nalogo. Ne pozabite, da je bolj udobno — toda to je napačna pot — če se za vsako ceno izogibamo trpljenju z izgovorom, da nočemo prizadeti bližnjega. V takšnem izmikanju se pogosto skriva sramoten beg pred lastno bolečino, kajti nekoga resno opomniti navadno ni prijetno. Otroci moji, spomnite se, da je pekel poln zaprtih ust.

Zdaj me gotovo posluša nekaj zdravnikov; oprostite mi mojo predrznost, če zopet povzamem primer iz medicine. Morda bom povedal kakšno neumnost, toda asketska primera je na mestu. Ko zdravnik zdravi rano, jo najprej dobro očisti, tudi precej okrog nje. Dobro ve, da boli; toda če bi opustil ta del, bi kasneje bolelo še bolj. Takoj nato uporabi razkužilo: skeli — peče, kakor pravimo v moji deželi — a kljub temu mu ne ostane drugega, kot da ga uporabi, da se rana ne vname.

Očitno je, da je za telesno zdravje potrebno ukrepati na tak način, čeprav gre samo za nepomembne praske. Zato bodite pri velikih stvareh glede zdravja duše — najpomembnejših rečeh v človekovem življenju — pozorni, če je treba kaj očistiti, če je potrebno kaj izrezati, če je treba obrusiti ali razkužiti, če je potrebno trpeti! Razumnost zahteva, da ukrepamo tako ter da se ne izogibamo tej dolžnosti, kajti če bi se izmikali, bi s tem izkazali nepremišljenost in celo hud prekršek zoper pravičnost in srčnost.

Prepričajte se o tem: če hoče kristjan pred Bogom in pred ljudmi zares delovati pošteno, potrebuje vse kreposti, vsaj potencialno. Oče, me boste morda vprašali, kaj pa moje slabosti? Odgovoril vam bom: ali ne zdravi tudi zdravnik, ki je sam bolan, čeprav je bolezen, ki ga muči, kronična? Ali zdravnik zaradi svoje bolezni drugim bolnikom ne bo več predpisoval ustreznih receptov? Seveda bo. Da bi lahko zdravil, je dovolj, da ima ustrezno znanje in ga uporablja v praksi z enako zavzetostjo, s kakršno se spopada s svojo lastno boleznijo.