Seznam točk

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.

Poglejmo sedaj njegovo blaženo Mater, ki je tudi naša Mati. Na Kalvariji, na morišču, moli. Taka drža pri Mariji ni nekaj novega. Vedno je ravnala tako, opravljala je svoje naloge, skrbela za svoj dom. Medtem, ko se je ukvarjala z zemeljskimi stvarmi, je ostala pozorna na Boga. Kristus, perfectus Deus, perfectus homo, je hotel, da nas tudi njegova Mati, najbolj vzvišeno bitje, milosti polna, potrdi v tej gorečnosti, da bi vedno dvigali svoj pogled k božji ljubezni. Spomnite se prizora ob oznanjenju: pristopi nadangel, da bi ji posredoval božje sporočilo — oznanilo, da bo postala Božja Mati — in najde jo zbrano v molitvi. Marija je popolnoma zatopljena v Gospoda, ko jo sveti Gabriel pozdravi: Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! Nekaj dni kasneje izlije svoje veselje v Magnificat — ta marijanski spev, ki nam ga je Sveti Duh posredoval po tenkočutni zvestobi svetega Luka — sad običajnega Marijinega odnosa z Bogom.

Naša Mati je veliko premišljevala o besedah mož in žená iz Stare zaveze, ki so pričakovali Odrešenika, in o dogodkih, v katerih so nastopali. Občudovala je množico čudežev, obilico božjega usmiljenja do svojega ljudstva, ki je bilo tolikokrat nehvaležno. Ko premišljuje o tej nenehno obnavljajoči se nežni ljubezni iz nebes, privrejo iz njenega brezmadežnega srca ljubeče besede: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajtiozrl se je na nizkost svoje dekle. Otroci te dobre Matere, prvi kristjani, so se učili od nje in tudi mi se moremo in moramo učiti.

“Marija je s svojo ljubeznijo pripomogla, da se v Cerkvi rodijo verniki, udje tiste Glave, katere Mati glede na telo je ona.” Kot Mati nas uči; in ker je Mati, njene lekcije niso hrupne. Potrebna je občutljivost duše, kanček rahločutnosti, da bi razumeli, kar nam bolj kot z obljubami kaže z dejanji.

Učiteljica vere. Blagor ji, ki je verovala, tako jo pozdravi njena sestrična Elizabeta, ko se naša Gospa poda v pogorje, da bi jo obiskala. Čudovito je bilo tisto dejanje vere svete Marije: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob rojstvu svojega Sina na zemlji gleda božjo veličino: tam je zbor angelov in tako pastirji kot mogočneži pridejo počastit Dete. Toda potem mora sveta družina zbežati v Egipt, da bi ušla pred zločinskimi Herodovimi namerami. Nato tišina: trideset dolgih let preprostega, običajnega življenja, kakor v kateremkoli domu majhne galilejske vasi.

Sveti evangelij nam v nekaj besedah pokaže pot, kako naj razumemo zgled naše Matere: Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Poskušajmo jo posnemati, tako da se z Gospodom v ljubečem dvogovoru pogovarjamo o vsem, kar se nam dogaja, vse do najneznatnejših pripetljajev. Ne pozabimo, da jih moramo tehtati, ceniti in gledati nanje z očmi vere, da bi odkrili božjo voljo.

Če je naša vera šibka, se zatecimo k Mariji. Sveti Janez poroča, da so zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Jezus naredil na prošnjo svoje Matere, njegovi učenci verovali vanj. Naša Mati vedno posreduje za nas pri svojem Sinu, da bi poskrbel za nas in se nam pokazal na tak način, da bi mogli izpovedati: Ti si Božji Sin.

Učiteljica upanja. Marija je rekla, da jo bodo blagrovali vsi rodovi. Če gledamo po človeško, na kakšne razloge bi se lahko opiralo to upanje? Kdo je bila Ona za takratne moške in ženske? Velike junakinje iz Stare zaveze — Judita, Estera, Debora — so že na zemlji dosegle človeško slavo, ljudstvo jim je vzklikalo in jih hvalilo. Marijin prestol, tako kot prestol njenega Sina, je križ. V preostalem času njenega življenja, dokler se ni s telesom in dušo dvignila v nebo, pa na nas naredi globok vtis njena tiha navzočnost. Sveti Luka, ki jo je dobro poznal, je zabeležil, da je bila skupaj s prvimi učenci v molitvi. Tako konča svoje zemeljske dni ona, ki naj bi jo vsi vekomaj slavili.

Kako velika razlika med upanjem naše Gospe in našo nepotrpežljivostjo! Pogosto zahtevamo od Boga, naj nam takoj poplača za tisto malo dobrega, ki smo ga storili. Komaj se pojavi prva težava, se že pritožujemo. Velikokrat smo se nesposobni vztrajno truditi in ohranjati upanje. Ker nam manjka vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.

Učiteljica ljubezni. Spomnite se prizora, ko Jezusa darujejo v templju. Stari Simeon je rekel Mariji, njegovi materi: Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje — pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč — da se razodenejo misli mnogih src. Neizmerna Marijina ljubezen do človeštva stori, da se tudi v njej izpolnijo Kristusove besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.

Papeži so Marijo upravičeno imenovali Soodrešenica: “S svojim trpečim in umirajočim Sinom je tako trpela in skoraj umrla; in zaradi zveličanja ljudi se je tako odpovedala materinskim pravicam do svojega Sina ter ga, kolikor je bilo od nje odvisno, žrtvovala v zadostitev božje pravičnosti, da lahko upravičeno o njej rečemo, da je skupaj s Kristusom odrešila človeški rod.” Na ta način bomo bolje razumeli tisti trenutek Gospodovega trpljenja, ki ga nikoli ne bomo nehali premišljevati: Stabat autem iuxta crucem Iesu mater eius, ob Jezusovem križu pa je stala njegova Mati.

Morda ste videli, kako se nekatere matere, ki jih žene pristen ponos, brž postavijo k svojim sinovom, kadar ti slavijo zmago, kadar prejmejo javno priznanje. Druge pa celo v takšnih trenutkih ostanejo v ozadju in tiho ljubijo. Marija je bila takšna in Jezus je to vedel.

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.